Model ocenjevanja delovne uspešnosti v javni upraviBoštjančič, Stojan (Avtor) Rajkovič, Vladislav (Mentor) javna upravanapredovanje in ocenjevanje javnih uslužbencevsistemi za podporo odločanjametode večparametrskega odločanjaJavna uprava je imela pomembno vlogo v vseh mejnikih razvoja Slovenije, od njene osamosvojitve, vključitve v EU, pa do uvedbe evra in predsedovanja EU. Javno upravo pa tudi v prihodnosti čakajo pomembne naloge kot na primer dosledno izvajanje zakonodaje in predpisov, informatizacija dela, uvajanje elektronskega oziroma brezpapirnega poslovanja, izboljšanje učinkovitosti dela, odpravljanje administrativnih ovir, strokovno, moderno in prijazno servisiranje državljank in državljanov v okviru projekta »prijazna uprava« in še veliko drugih nalog in projektov. Nadaljnji razvoj javne uprave je odvisen od strategije razvoja in jasno postavljenih ciljev, predvsem pa od zadovoljnih in motiviranih javnih uslužbencev, ki naj bi te cilje tudi dosegli. Raziskava in analiza petnajstletnega obdobja na področju napredovanja in ocenjevanja javnih uslužbencev je pokazala, da je v prvem obdobju sistem temeljil predvsem na zbiranju točk, ki jih je javni uslužbenec v glavnem dosegel izven delovnega mesta oziroma z udeležbo na raznih seminarjih, tečajih, delovnih skupinah ali projektih. Pogoji za napredovanje so bili izpolnjeni, če je javni uslužbenec v triletnem napredovalnem obdobju zbral zadostno število točk in predložil ustrezna dokazila. Po uvedbi Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) je sistem postal odvisen predvsem od subjektivne ocene osebe, ki javnega uslužbenca ocenjuje. Od ocenjevalca, ki je običajno uslužbenčev neposredno narejeni, je odvisno, ali bo javni uslužbenec napredoval v višji plačni razred, ali bo napredoval v nazivu in ali bo delovno uspešen. Lahko bi sklepali, da zakon o javnih uslužbencih izhaja iz predpostavke, da so vsi ocenjevalci strokovni, objektivni in pošteni. Analiza obstoječega stanja sama po sebi narekuje potrebo po zamenjavi obstoječega sistema ocenjevanja, ki temelji na nestrukturiranih in togih točkovnih metodah in je preveč odvisen od subjektivne presoje ocenjevalca. Bolj ustrezna rešitev bi bila uporaba večparametrskega odločitvenega modela, ki bi odločevalcu pomagal, da bi na sistematičen, organiziran in enostaven način prišel do kvalitetne odločitve. Sistem bi omogočal izbiro najustreznejše variante z jasno določeno strukturo kriterijev, opisom zalog vrednosti za posamezne kriterije, določanjem funkcije koristnosti, vrednotenjem in analizo variant ter oblikovanjem poročil.20092009-06-30 11:16:16Magistrsko delo11100sl