<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=13517"><dc:title>NAČRTOVANJE FLEKSIBILNIH OMREŽIJ TOPLOTNIH PRENOSNIKOV</dc:title><dc:creator>Jovanovič Slana,	Noles	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>NOVAK PINTARIČ,	ZORKA	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kravanja,	Zdravko	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>omrežje toplotnih prenosnikov</dc:subject><dc:subject>načrotvanje</dc:subject><dc:subject>sinteza</dc:subject><dc:subject>fleksibilnost</dc:subject><dc:subject>negotovost</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu je prikazan dvostopenjski poenostavljen postopek za načrtovanje fleksibilnih omrežij toplotnih prenosnikov (OTP). V prvi stopnji izvedemo sintezo omrežja pri nominalnih pogojih s superstrukturnim pristopom in mešano celoštevilskim nelinearnim programiranjem. Nato v drugi stopnji pri fiksirani optimalni strukturi izvedemo načrtovanje fleksibilnega omrežja s stohastičnimi metodami. V diplomskem delu smo se osredotočili na eno skupino negotovih parametrov, tj. vtočne temperature toplih in hladnih tokov, za katere smo predpostavili, da so slučajne spremenljivke, opisane z normalno porazdelitvijo in se spreminjajo za največ ï‚± 5 K od nominalne vrednosti. Pristop smo preizkusili na štirih primerih sinteze OTP. Sintezo pri nominalnih pogojih smo izvedli s programom Synheat. Za dobljena omrežja smo izvedli teste fleksibilnosti in izračunali indekse fleksibilnosti, ki so pokazali, da takšna omrežja niso sposobna tolerirati niti manjših sprememb vtočnih temperatur. Za načrtovanje fleksibilnih omrežij smo uporabili stohastični metodi Gaussove integracije in Monte Carlo simulacije ter aproksimacijski metodi z nominalno in bazno točko. Metode smo primerjali glede na težavnost modeliranja, velikost problemov in računalniški napor za reševanje. Rezultati primerov kažejo, da so skupni stroški fleksibilnih omrežij do 18 % višji od stroškov nefleksibilnih omrežij, saj se poveča skupna ploščina prenosnikov. Aproksimacijski metodi z nominalno in bazno točko dajeta slabše rezultate od stohastičnih metod, vrednosti namenske funkcije so višje do 1,7 %. Pri večjih omrežjih je smiselno uporabiti enostavnejše aproksimacijske metode, pri manj obsežnih primerih pa natančnejšo Gaussovo metodo ali simulacijo Monte Carlo. V primeru negotovih parametrov s simetrično normalno porazdelitvijo uporaba bazne točke ne pomeni bistvene izboljšave v primerjavi z nominalno točko.</dc:description><dc:publisher>[N. Jovanovič Slana]</dc:publisher><dc:date>2010</dc:date><dc:date>2010-03-25 16:22:51</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>13517</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
