Slovenska literarna zgodovina o slovenskem romanu po letu 1950Stele, Špela (Avtor) Štuhec, Miran (Mentor) sodobni slovenski romanpostmodernizemmodernizemeksistencialna temarealizemintimizem.V diplomskem delu z naslovom Slovenska literarna zgodovina o slovenskem romanu po letu 1950 sem ugotavljala, katerim literarnim tokovom in smerem so bili predani sodobni slovenski romanopisci, kakšne so bile njihove teme in motivi, kakšno vlogo imata v romanih jezik in slog, vlogo pripovedovalca ter dogajalnega časa in prostora. Analiza zajema naslednje avtorje in romane: Ciril Kosmač: Pomladni dan (1953), Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan (1958), Boris Pahor: Nekropola (1967), Peter Božič: Na robu zemlje (1968), Lojze Kovačič: Deček in smrt (1968), Vitomil Zupan: Potovanje na konec pomladi (1972), Marko Švabič: Sonce sonce sonce (1972), Miško Kranjec: Strici so mi povedali (1974), Andrej Hieng: Čarodej (1976), Marjan Rožanc: Ljubezen (1979), Drago Jančar: Severni sij (1984), Andrej Blatnik: Plamenice in solze (1987), Igor Bratož: Pozlata pozabe (1988), , Lojze Kovačič: Kristalni čas (1990), Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti (1991), Andrej Hieng: Čudežni Feliks (1993), Berta Bojetu: Ptičja hiša (1995), Vlado Žabot: Volčje noči (1996), Zoran Hočevar: Šolen z Brega (1997), Feri Lainšček: Petelinji zajtrk (1999), Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (2000), Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj (2002), Lojze Kovačič: Otroške stvari (2003). Ugotovila sem, da vsak roman zase zastopa vsaj eno od sodobnih literarnih smeri in tokov. V nekaterih romanih se pojavljajo še tradicionalni motivi, a v večini romanov gre za prenovljene, modernistične in postmodernistične motive. Tema, ki je v vseh romanih enaka, je eksistencialna. Edina skupna lastnost vseh preučevanih romanov je namreč človekovo hrepenenje po boljšem življenju. Jezik in slog pisanja sta v večini romanov sodobna in modernistična.[Š. Stele]20112011-06-01 19:42:33Diplomsko delo18797sl