<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=20784"><dc:title>PRIMERJAVA ČELJUSTI PRI DVEH VRSTAH EVROPSKIH VOLKCEV (Insecta: Neuroptera: Myrmeleontidae)</dc:title><dc:creator>Knehtl,	Miha	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Devetak,	Dušan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>volkci</dc:subject><dc:subject>morfologija</dc:subject><dc:subject>čeljusti</dc:subject><dc:subject>predatorsko vedenje</dc:subject><dc:subject>Neuroptera</dc:subject><dc:subject>Myrmeleontidae.</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu smo proučevali in med seboj primerjali morfološke značilnosti čeljusti ličink dveh vrst volkcev (Myrmeleon formicarius in Neuroleon microstenus), ki se poslužujeta različnih strategij plenjenja. Volkci vrste Myrmeleon formicarius, kot predstavniki lijakarskih volkcev, v peščeno podlago gradijo lijakaste pasti, v katere se ujame žrtev. Pri gradnji lijaka si pomagajo z dorzalno površino glave, s ščetinami, ki izraščajo iz roba glavine kapsule, s čeljustmi in čeljustnimi ščetinami. Volkci vrste Neuroleon microstenus takšnih lijakov ne gradijo, temveč zakopani v substrat prežijo na plen. Za razliko od nelijakarjev lijakarji svojih čeljusti torej ne uporabljajo le za to, da zagrabijo in izsesajo svoj plen, temveč tudi za samo izgradnjo lijaka. Iz tega izhaja naša domneva, da so volkci lijakarji tekom evolucije razvili čeljusti s številčnejšimi, daljšimi in bolj gosto nameščenimi ščetinami, kar je povečalo skupno površino, s katero lahko zajamejo substrat. To smo skušali z našo raziskavi tudi potrditi. Meritve so potekale na posušenih in v alkoholu konzerviranih ličinkah v tretjem larvalnem stadiju. Fotografirane vzorce smo obdelali s programsko opremo EclipseNet. Rezultati so pokazali, da so pri lijakarju čeljustne ščetine številnejše in je razdalja med njimi oz. med njimi in zobci krajša kot pri nelijakarju. Na obeh straneh čeljusti segajo ščetine pri lijakarju tudi višje proti konici čeljusti kot pri nelijakarju. Posledica tega je, da je pri lijakarju skupna površina, s katero lahko ličinka volkca zajame substrat, večja kot pri nelijakarju. Izračun razmerja med površino čeljusti vključno s ščetinami in površino čeljusti brez ščetin je pokazal, da je omenjeno razmerje večje pri lijakarju, kar pomeni, da pri le-tem večji delež k skupni zajemalni površini čeljusti prispevajo ščetine kot pri nelijakarju.      </dc:description><dc:publisher>[M. Knehtl]</dc:publisher><dc:date>2011</dc:date><dc:date>2011-10-01 09:53:48</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>20784</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
