<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=37847"><dc:title>TERMODINAMSKE LASTNOSTI SISTEMA POLIETILEN GLIKOL (PEG)/OGLJIKOV DIOKSID (CO 2 )</dc:title><dc:creator>Trupej,	Nina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Knez,	Željko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Škerget,	Mojca	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>PEG</dc:subject><dc:subject>CO2</dc:subject><dc:subject>difuzivnost</dc:subject><dc:subject>topnost</dc:subject><dc:subject>magnetna suspenzijska tehtnica</dc:subject><dc:subject>avtoklav</dc:subject><dc:description>Namen diplomskega dela je preučevanje termodinamskih lastnosti sistema polietilen glikol (PEG)/ogljikov dioksid (CO2) in primerjava dveh metod, s katerima lahko pridobimo difuzijske koeficiente v sistemu polimer/CO2. 
Zanima nas obnašanje PEG različnih molekulskih mas (razpon molekulskih mas od 1 000 g/mol do 100 000 g/mol) in primerjava obnašanja med njimi. Analizirana je bila topnost in difuzivnost binarnega sistema CO2 v PEG in sprememba volumna vzorca. V ta namen smo preučevali vse vzorce pri izotermnih pogojih in enakem razponu tlakov z namenom, da smo zagotovili primerljivost. Predhodno smo z metodo diferenčna dinamična kalorimetrija (DSC) določili temperature tališč PEG različnih molekulskih mas in določili temperaturo 70 °C kot delovno temperaturo obeh metod, pri kateri so vsi polimeri staljeni.
Obe metodi, ki sta se izvajali, sta gravimetrični. Ena od teh so eksperimenti v avtoklavu, druga se je izvajala s pomočjo magnetne suspenzijske tehtnice (MSB). 
MSB je z enim samim vzorcem opravila celotno območje tlakov, ki so nas zanimali (imenovano »step-by-step« metoda). Računalniški program MessPro je pod zahtevami, katere smo vnesli, zapisoval čas, število meritev, spremembe v masi itd. do vzpostavljenega ravnotežja in sproti izrisoval graf. Sklepali smo, da se je ravnotežje meritve pri določenem tlaku vzpostavilo po osemdesetih minutah. Meritve smo preračunali v programu MS Excel v želene termodinamske lastnosti. Vzorec smo po opravljenem eksperimentu tudi slikali; celica MSB to omogoča, saj ima dve stekleni okenci, skozi kateri smo zasledovali vizualne spremembe. S programom ImageJ smo nato določili še volumen vzorca. 
Prej opisano metodo smo primerjali z metodo z avtoklavom, kjer smo izpostavljali vzorec različnim tlakom pri temperaturi 70 °C približno en dan in za vsako meritev uporabili svež vzorec. Razpon tlaka v avtoklavu smo nato znižali do atmosferskega in kiveto z vzorcem postavili na tehtnico ter zapisovali spremembo mase. Podatke smo s programom MS Excel preračunali v želene količine.
Glavne ugotovitve diplomskega dela so: 
Topnost ogljikovega dioksida v PEG pada z naraščajočo molekulsko maso polimera. Difuzijski koeficient ne kaže velike odvisnosti od molekulske mase. Podobno kot pri topnosti smo ugotovili, da je sprememba volumna oz. nabrekanje vzorca manjše pri polimerih z večjo molekulsko maso. Na podlagi primerjav meritev smo ugotovili, da obe gravimetrični metodi, ki sta se uporabljali, kažeta na enak trend poteka difuzijskega koeficienta, vendar so vrednosti v primeru MSB nekoliko višje (približno za 10-1 oz. za 10-krat), kar glede na natančnost in možnost ponovljivosti pri MSB niti ni tako veliko.            </dc:description><dc:publisher>[N. Trupej]</dc:publisher><dc:date>2012</dc:date><dc:date>2012-09-11 18:48:42</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>37847</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
