BRALNO-NAPISOVALNE TEŽAVE PRI POUKU SLOVENŠČINE V OSNOVNI ŠOLIZelenik, Mojca (Avtor) Pulko, Simona (Mentor) Specifične učne težavemotnje branja in pisanjaučna (ne)uspešnostintegracija pri pouku slovenščinepotek dela z učencem z MBP pri pouku slovenščine (s pomočjo defektologa)Diplomsko delo obravnava motnje branja in pisanja oziroma bralno-napisovalne težave pri pouku slovenščine v osnovni šoli. Motnje branja in pisanja spadajo v kategorijo specifičnih učnih težav. Učenci s takšnimi motnjami po šolski zakonodaji spadajo med učence s posebnimi potrebami. V to kategorijo se uvrščajo otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene izobraževalne programe oziroma poseben program vzgoje in izobraževanja, ter učenci z učnimi težavami in posebej nadarjeni učenci (Zakon o osnovni šoli 1996/2007, člen 11). Bralno-napisovalne težave se pri posameznikih kažejo kot motnje v govorno-jezikovnem sporazumevanju. Takšni učenci imajo težave že pri ustvarjanju govora in pri razumevanju, hkrati pa pri govorno-jezikovnem izražanju. Pri teh posameznikih se moramo zavedati, da motnje niso posledica izgube sluha. Med drugim lahko v dani šolski zakonodaji zasledimo, da spadajo med učence s posebnimi potrebami tudi učenci z učnimi težavami. Namen tega pojmovanja je zagotoviti odgovornost šol do takšnih učencev in tem omogočiti pravočasno, predvsem pa strokovno pomoč. Ta naj ne bi temeljila na individualiziranem izobraževalnem programu, temveč na upravičenosti do ustreznih prilagoditev v izobraževalnem procesu. Pri takšnem pojmovanju moramo upoštevati dejstvo, da imajo učenci z učnimi težavami pri učenju pomembno večje težave kot vrstniki (Kavkler 2007, po Lerner 1997: 11 ), to pa ne pomeni nujno, da so »neuspešni«. Današnji, sodobno razvit način obravnavanja in preprečevanja učne neuspešnosti je zasnovan kot celosten vpogled v delovanje otrok tako v šoli kot v vsakdanjem življenju. Čeprav so še v prejšnjem stoletju takšne učence pošiljali v šole s prilagojenim programom, je današnja družba naravnana k njihovi integraciji v redno izobraževanje. To nam je uspelo ne le s sprejetimi zakoni, temveč tudi s pomočjo defektologov in socialnih pedagogov, ki so skupaj s starši in učitelji prilagodili učni proces. [M. Zelenik]20122012-12-26 16:44:31Diplomsko delo39316sl