SPODBUJANJE RAZVOJA OTROŠKE RISBEVindiš Brozović, Alenka (Avtor) Cugmas, Zlatka (Mentor) otrokotroška risbarazvojspodbujanjepomenRazlični avtorji se strinjajo, da obstajajo v otrokovem življenju različne faze risanja (Horvat in Magajna, 1987; Karlavaris, 1986; Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2004; Pogačnik Toličič, 1986; Toličič in Smiljanič, 1979; Troj, 1997). Niso si popolnoma enotni v navajanju, kdaj se začne oziroma konča katera izmed le-teh, toda edini so si v tem, da obstajajo. Vzgojitelji lahko z napačnimi metodami pri likovni vzgoji zavirajo razvoj otroške risbe, dušijo otroško ustvarjalnost in zavirajo razvoj pozitivne otrokove samopodobe (Belamarić, 1986). Otroška risba nam mnogokrat nudi pogled v psihično življenje otroka, saj lahko preko nje izvemo o marsikateri otrokovi stiski in mu pomagamo. Vendar je zato potrebno globlje poznavanje govorice otroške risbe (Pogačnik Toličič, 1986). Psihologi uporabljajo otroško risbo v diagnostične namene (Cugmas, 2003). Istočasno pa nam otroško risanje nudi tudi terapevtske možnosti. Preko risanja se lahko sprostijo otroške frustracije, strahovi; izrazijo se žalost, trpljenje... (Malchiodi, 1997). V diplomski nalogi sem preučila, kako vzgojiteljice/vzgojitelji spodbujajo razvoj otroške risbe. Ugotavljala sem, ali vzgojiteljice/vzgojitelji: ● individualizirajo likovno ustvarjanje otrok, ki so na različnih stopnjah razvoja risbe; ● dovoljujejo samostojnost pri likovnem izražanju; ● otroke učijo likovnih shem; ● spodbujajo terapevtski pomen likovnega ustvarjanja; ● poskušajo prepoznavati otrokovo psihično doživljanje s pomočjo risbe. Ugotovila sem, da vzgojiteljice/vzgojitelji včasih individualizirajo likovno ustvarjanje otrok, otrokom dovoljujejo samostojnost pri likovnem izražanju, da otroke učijo likovnih shem, spodbujajo terapevtski pomen likovnega ustvarjanja in se trudijo prepoznavati otrokovo psihično doživljanje s pomočjo risbe. [A. Vindiš Brozović]20132013-02-23 15:28:23Diplomsko delo39741sl