<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=39936"><dc:title>STALIŠČA UČITELJEV OSNOVNIH IN SREDNJIH POKLICNIH ŠOL DO INKLUZIJE UČENCEV S POSEBNIMI POTREBAMI</dc:title><dc:creator>Vrhovnik,	Ksenja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>SCHMIDT,	MAJDA	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Inkluzija</dc:subject><dc:subject>učenci s posebnimi potrebami</dc:subject><dc:subject>stališča učiteljev</dc:subject><dc:description>Inkluzivna šola pomeni varno, sprejemajočo in spodbujajočo šolsko skupnost, kjer so vsi posamezniki enako cenjeni. Da to dosežemo, je potrebo razvijati inkluzivne vrednote med vsemi zaposlenimi v šoli in tistimi, ki z njo sodelujejo. Raziskave v nekaterih evropskih državah so pokazale, da je inkluzija najbolj odvisna od učiteljevih vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v razredu. Razvoj inkluzivne prakse v razredu je odvisen od sposobnosti učiteljevega spopadanja z razlikami med učenci v razredu (kar predstavlja enega od največjih problemov), od učiteljevih stališč do otrok s posebnimi potrebami, njegovih znanj, pedagoških pristopov, poučevalnih metod, materialnih virov in od časa za upoštevanje različnosti učencev v razredu. Zelo pomembna pa je tudi podpora učitelju v šoli in zunaj nje.
Namen empirične raziskave je bil ugotoviti, kakšna so stališča učiteljev, ki poučujejo učence s posebnimi potrebami v rednih osnovnih in srednjih poklicnih šolah, do inkluzije učencev s posebnimi potrebami in dejavnike, ki vplivajo na njihovo oblikovanje. Instrument raziskave je bil anketni vprašalnik, zbrani podatki so bili obdelani s programom SPSS. Raziskovalni vzorec je zajel 200 učiteljev slovenskih osnovnih in srednjih poklicnih šol. Rezultati kažejo, da imajo bolj pozitivna stališča do inkluzije: srednješolski učitelji v primerjavi z osnovnošolskimi, najmlajši učitelji in učitelji z najmanj delovnimi izkušnjami v primerjavi s starejšimi kolegi in tistimi z več leti izkušenj, učitelji z manjšim številom učencev s PP v razredu v primerjavi s tistimi z večjim številom teh učencev in učitelji, ki so pridobivali znanja o inkluziji s pomočjo različnih oblik izobraževanj v primerjavi s tistimi, ki so se o inkluziji izobraževali malo ali se sploh niso. Dobro načrtovana in kontinuirana izobraževanja za učitelje s področja inkluzije in večja prisotnost strokovnjakov s področja posebnih potreb v šolah, bi lahko vplivala na (še) boljšo usposobljenost in pripravljenost učiteljev za delo v inkluzivnih razredih ter posledično na njihova stališča.      </dc:description><dc:publisher>[K. Vrhovnik]</dc:publisher><dc:date>2013</dc:date><dc:date>2013-03-19 14:37:13</dc:date><dc:type>Magistrsko delo</dc:type><dc:identifier>39936</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
