<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=39976"><dc:title>Obravnava otrok s hiperkinetično motnjo</dc:title><dc:creator>Težak,	Sanja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pišlar,	Milena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kegl,	Barbara	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>hiperkinetična motnja</dc:subject><dc:subject>otrok</dc:subject><dc:subject>medicinska sestra</dc:subject><dc:subject>starši</dc:subject><dc:subject>pedopsihiatrična zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>obravnava</dc:subject><dc:subject>pedopsihiatrični dispanzer</dc:subject><dc:description>Izhodišče: V diplomskem delu je predstavljena obravnava otrok s hiperkinetično motnjo. Je najpogostejša duševna motnja otrok, ki ima svoj začetek v zgodnjem otroštvu. Hiperkinetično motnjo opredeljujejo: pomanjkljiva pozornost, hiperaktivnost ter impulzivnost. Pogosta simptoma hiperkinetične motnje sta otrokova nemirnost in pretirana gibalna dejavnost. Za postavitev diagnoze mora otrok kazati simptome vsaj šest mesecev v dveh različnih situacijah oziroma okoljih. Strokovnjaki kot obliko pomoči otroku s hiperkinetično motnjo priporočajo psihostimulanse kot terapijo, s katero se minimalizirajo otrokove težave. 
Metode: Uporabljena je deskriptivna metoda dela, kjer je s pomočjo domače in tuje strokovne literature predstavljena hiperkinetična motnja in obravnava otrok pri nas in v tujini. Predstavljena je vloga medicinske sestre pri obravnavi otroka s hiperkinetično motnjo. Podrobneje je opisano delo in naloge medicinske sestre v pedopsihiatričnem dispanzerju ter vključevanje in sodelovanje staršev v obravnavi otroka s hipekinetično motnjo. 
Razprava in zaključek: Delo in naloge medicinske sestre v pedopsihiatričnem dispanzerju so zelo pomembne, saj je ravno medicinska sestra prva oseba, ki se sreča z otrokom in njegovimi starši. V času otrokove obravnave mora v čim večji meri spoznati otroka in njegovo družino ter prepoznati morebitne telesne in duševne stiske. Vzpostaviti mora znati partnerski odnos med otrokom, družino in zdravstveni delavci, saj vse to pripomore k čim uspešnejšemu reševanju problemov. Obravnava otroka s hiperkinetično motnjo se bistveno ne razlikuje pri nas in v svetu, gre le za razliko v diagnostičnih praksah. Otrok s hiperkinetično motnjo potrebuje veliko spodbude, pozornosti in motivacije. Hitro prepoznavanje in zdravljenje omilijo simptome težav, značilne za hiperkinetično motnjo. Pravi pristop staršev, učiteljev in bližnjih pa otroku pomagajo pri nadziranju lastnega vedenja in s tem večje samozavesti.      </dc:description><dc:publisher>[S. Težak]</dc:publisher><dc:date>2013</dc:date><dc:date>2013-03-24 15:16:56</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>39976</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>