<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=42389"><dc:title>PRAVICA DO ZASEBNOSTI NA SOCIALNIH OMREŽJIH</dc:title><dc:creator>Rotman,	Janez	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kraljić,	Suzana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Pravica do zasebnosti</dc:subject><dc:subject>večrazsežnost pravice</dc:subject><dc:subject>preživljanje polnoletnih otrok</dc:subject><dc:subject>socialna omrežja</dc:subject><dc:subject>varstvo osebnih podatkov</dc:subject><dc:subject>komunikacijska zasebnost.</dc:subject><dc:description>V pričujočem delu ugotavljam, da je pravica do zasebnosti, kljub odsotnosti univerzalne definicije, vsesplošno priznana. V slovenskem pravnem sistemu ima status tako človekove, kakor tudi osebnostne pravice, pri čemer je varstvo zasebnosti priznano na mednarodni, evropski ter ustavni ravni. Zaradi tehnološkega razvoja je pravica do zasebnosti podvržena nenehnemu spreminjanju, saj je naloga prava, da v svojem razvoju sledi dejanskemu stanju v družbi, zaradi česar se razsežnosti pravice do zasebnosti nenehno širijo. 
Zasebnost v socialnih omrežjih je predmet varstva komunikacijske in korespondenčne zasebnosti, prav tako pa so podatki uporabnikov predmet varovanja v okviru varstva osebnih podatkov. Pri proučevanju pravice do zasebnosti polnoletnih otrok nasproti staršem sem ugotovil, da je nemogoče postaviti splošno pravilo, ki bi določala meje dopustnosti posegov v pravico, saj se pri tehtanju med pravno priznanimi interesi posmeznikov pojavlja preveč spremeljivk, zaradi česar je potrebno dopustnost posegov presojati od primera do primera na podlagi t.i. načela tehtanja interesov.            </dc:description><dc:publisher>[J. Rotman]</dc:publisher><dc:date>2013</dc:date><dc:date>2013-09-19 10:07:32</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>42389</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
