<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=42668"><dc:title>PODVODNA FOTOGRAFIJA</dc:title><dc:creator>Brdnik,	Jaka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Družovec,	Marjan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>podvodna fotografija</dc:subject><dc:subject>osvetlitev</dc:subject><dc:subject>kompozicija</dc:subject><dc:subject>fokus</dc:subject><dc:description>Podvodno fotografiranje se močno razlikuje od navadnega fotografiranja in je predvsem strokovno zahtevnejše. Prva podvodna fotografija je bila narejena leta 1893, v Sloveniji pa leta 1938. Uspešna podvodna fotografija je mogoča le s posebno opremo in tehniko. Pod vodo se prav tako lahko uporablja fotoaparate, ki so zasnovani za uporabo na suhem, vendar jih je potrebno zaščititi s posebnim vodotesnim ohišjem. Glavna težava pri zajemanju fotografij pod vodo je izguba barv in kontrastov, še posebej pri večjih globinah. Izguba barv ne narašča samo z globino, tj. z vertikalo, temveč tudi po horizontali. Podvodni fotografi se težav z izgubo barv lotevajo na dva načina – tako, da se objektu skušajo čim bolj približati, pri čemer uporabljajo širokokotne ali makro objektive, ki imajo točko ostrenja zelo blizu objektiva. Drugi način, s katerim si pomagajo pri ohranitvi barv, je uporaba bliskavice. Na ta način zagotovijo poln spekter svetlobe, ki  objekte primerno obarva. Z množičnostjo tovrstnega fotografiranja se je, zlasti na spletu, pojavilo zelo veliko podvodnih fotografij, ki so z vidika strokovnih kriterijev pogosto slabše kvalitete. Obstajajo namreč kriteriji, ki natančno opredeljujejo kvalitetno podvodno fotografijo.                  </dc:description><dc:publisher>[J. Brdnik]</dc:publisher><dc:date>2013</dc:date><dc:date>2013-10-03 15:03:19</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>42668</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
