<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=43849"><dc:title>VZGOJA DVEH GENERACIJ</dc:title><dc:creator>Ambrož,	Lidija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lepičnik-Vodopivec,	Jurka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Vzgoja</dc:subject><dc:subject>otroci</dc:subject><dc:subject>starši</dc:subject><dc:subject>zaupanje</dc:subject><dc:subject>meje</dc:subject><dc:subject>doslednost</dc:subject><dc:subject>avtoriteta.</dc:subject><dc:description>Večkrat v življenju je vsak od nas že slišal, da je biti starš najtežja in najbolj odgovorna naloga. Biti ob tem še dober vzgojitelj, pa je včasih delo diplomata, prijatelja in še kaj od naštetih misli bi lahko opredelili. Vsak starš ima v sebi željo, da bi otroka vzgojil v zdravo, zadovoljno osebnost, kot radi rečemo: »da bi otrok bil lepo vzgojen«. Ker smo ljudje  čuteča bitja in imamo radi svoje otroke, kakor so naši starši imeli radi nas.
Ravno zadnja misel je ključna nit diplomske naloge. V njej smo poskušali opredeliti ali sami danes vzgajamo tako kot so vzgajali nas, oziroma ali so se metode vzgoje z leti spremenile. Ključna ugotovitev je, da je vzgoja v veliki meri ostala podobna vzgoji naših staršev. Spremenile so se nekatere kazenske metode, kajti sodoben način življenja, več informacijske tehnologije, tudi večja in predvsem bolj raznolika dostopnost medijskih vsebin, nas razlikujeta v kaznih. Včasih nismo smeli s prijatelji ven, danes otroci ne smejo pred televizijski sprejemnik ali računalnik.
V nalogi so predstavljene nekatere metode vzgoje in opredeljen pojem vzgoje, avtoritete, postavljanja meja, doslednosti in otrokove aktivne vloge pri procesu same vzgoje. Ob tem je neizbežno omeniti še v nalogi predstavljeno tematiko o tem, kako pomembno je pri otroku privzgojiti čut za resnicoljubnost in odgovornost. Seveda je ta čut refleksija na dejanja in besede staršev – pomembno je namreč, da besede staršev, ne ostanejo zgolj besede, štejejo tudi dejanja in otroci so v marsikaterem ravnanju zrcalo svojih staršev. Pri tem je nujno poudariti pomen dvosmerne komunikacije: povedati – slišati – odgovoriti.
Bistvena, oziroma generalna misel te diplomske naloge je ta, da se splošno gledano način vzgoje, oziroma način vodenja skozi faze odraščanja ni bistveno spremenil. Kot je v nalogi razvidno, se v marsikaterem vprašanju kar 80% ujemamo z vlogo vzgojitelja naših staršev. Kot že zapisano, razliko je moč opaziti v metodah kaznovanja, skrbi in sam način vzgoje je ostal v bistvu nespremenjen. Ohranili smo avtoriteto starša, otrokom pa s tem zagotavljamo zanesljivo in varno odraščanje na njihovi poti do zrele in odrasle osebnosti.            </dc:description><dc:publisher>[L. Ambrož]</dc:publisher><dc:date>2014</dc:date><dc:date>2014-03-13 22:39:18</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>43849</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
