MOČ TIŠINE V PSIHOANALIZITojnko, Nuša (Avtor) Kotnik, Rudi (Mentor) Kordeš, Urban (Komentor) tišinafenomenologijapsihoanalizamoč tišinepsihoterapijaMagistrska naloga se dotika področja psihoterapije, natančneje psihoanalize. Terapevti pri svojem delu uporabljajo tudi tišino in nekateri ji pripisujejo velik pomen in zasluge pri uspešnem psihoterapevtskem procesu. Osredotočila sem se na njeno moč in pravilnost tega, o čemer terapevti poročajo. Je lahko tišina diagnostično sredstvo za oceno lastnega stanja? Lahko govorimo o tišini kot korektivni izkušnji za pacienta? In katere vrste tišin se v času psihoanalitskega procesa pojavljajo? Glavna raziskovalna metoda izhaja s področja deskriptivne empirične fenomenologije, ki se osredotoča na opis subjektivnih stanj. Ničesar namreč ne moremo odkriti brez subjektivnega (Giorgi, 2009, str. 205). S pomočjo enostavnega vzorca in idiografske analize sem prišla do teorije, ki sem jo poskusno utemeljila (ang. grounded theory). V preučevanih primerih se je izkazalo, da je tišina pomembno orodje za pacienta, saj lažje diagnosticira lastno notranje stanje, ter za terapevta, ki lahko uporabi material iz tišine za nadaljnjo analizo. Tišina je prav tako pomembna za zagotavljanje sprejemajočega odnosa, kar pripelje do uspešnejšega psihoanalitičnega procesa (morda tudi korektivne izkušnje). Pojavijo se tudi različne vrste tišine, ki jih je mogoče umestiti v dimenzijo odnosa med terapevtom in pacientom. [N. Tojnko]20142014-04-22 23:01:41Magistrsko delo/naloga44163sl