<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=53967"><dc:title>Prepoznavanje samomorilnosti pri pacientih z depresivno motnjo</dc:title><dc:creator>Martinčič,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pišlar,	Milena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Čuček Trifkovič,	Klavdija	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>depresivna motnja</dc:subject><dc:subject>samomorilnost</dc:subject><dc:subject>vloga medicinske sestre</dc:subject><dc:subject>vloga svojcev</dc:subject><dc:subject>komunikacija</dc:subject><dc:description>Izhodišča: Depresija je bolezen, ki povzroča motnjo v delovanju možganov, njene posledice pa se lahko kažejo na različne načine. Vedno deluje na človeka celostno, na njegovo razpoloženje, mišljenje, počutje in vedenje, na to kako posameznik vidi svet okoli sebe in kakšno mišljenje ima o sebi. Samomorilnost kot najtežji simptom depresije predstavlja med zdravstvenimi delavci težavo pri prepoznavanju le tega. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti koliko so medicinske sestre uspešne pri prepoznavanju samomorilnosti pri pacientih z depresivno motnjo.
Metodologija raziskovanja: V raziskavi smo uporabili kvantitativno metodo dela in kot inštrument raziskave anketni vprašalnik, ki je vseboval 17 vprašanj odprtega in polodprtega tipa. Anketo smo izvajali meseca decembra, 2014 v eni izmed psihiatričnih bolnišnic v Sloveniji, v kateri so sodelovali zaposleni v zdravstveni negi. V raziskavo smo vključili 25 ustrezno izpolnjenih anket. Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili program SPSS. Izvedli smo primerjavo dveh skupin udeležencev, in sicer mlajših in starejših ter moških in žensk.
Rezultati raziskave: Rezultati raziskave so pokazali, da pri prepoznavanju samomorilnosti večina (64 %) anketirancev meni, da je včasih sposobna prepoznati pacienta s samomorilnimi težnjami, medtem ko 36 % anketirancev meni da je pacienta s samomorilnimi težnjami sposobna prepoznati vedno. Podatki so tudi pokazali, da so anketirani zaposleni v zdravstveni negi sposobni prepoznati tako pacienta z depresivno motnjo,  kot pacienta s samomorilno težnjo, ter da se znaki pri teh dveh pacientih razlikujejo med seboj.
Sklep: K boljšemu prepoznavanju samomorilnosti in s tem preprečevanju samomora bi vsekakor pripomogla večja osveščenost družbe, dodatna izobraževanja zdravstvenih delavcev ter dodatne raziskave na tem področju.</dc:description><dc:publisher>[E. Martinčič]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-08-15 19:25:16</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>53967</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>