<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=54578"><dc:title>Sinteza in karakterizacija maghemitnih nanodelcev iz železovega oksalata</dc:title><dc:creator>Kramberger,	Sara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kristl,	Matjaž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Ban,	Irena	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>maghemit</dc:subject><dc:subject>železov oksalat</dc:subject><dc:subject>rentgenska praškovna difrakcija (XRD)</dc:subject><dc:subject>termična analiza (TGA)</dc:subject><dc:subject>citronska kislina</dc:subject><dc:subject>PEG-COOH</dc:subject><dc:description>Namen diplomskega dela je pri sobni temperaturi sintetizirati prekurzor, natančneje železov oksalat dihidrat, Fe2C2O4·2H2O ter ga s pomočjo termičnega razkorja pretvoriti v maghemit.  Sledila je uporaba sintetiziranega maghemita, natančneje je cilj maghemitne nanodelce prevleči z dvema različnima surfaktantoma, citronsko kislino in PEG-COOH. 

Ugotovili smo, da z eksperimentom brez inertne atmosfere ne dobimo željenega produkta. Problem se je pokazal ob dodatku FeSO4·7H2O, saj se je Fe2+ ob prisotnosti kisika oksidiral v Fe3+. Posledično smo uporabili argovo atmosfero ter z njim preprečili oksidacijo Fe. Dobili smo željen produkt, Fe2C2O4·2H2O. Sama pretvorba prekurzorja v maghemit je prav tako potekala v argonovi atmosferi. Sintetiziran maghemit smo oblekli z citronsko kislino in PEG-COOH. Citronska kislina in PEG-COOH sta surfaktanta, ki ponavadi tvorita stabilno magnetno tekočino. Vendar v našem primeru ni bilo tako, nanodelci so se aglomerirali.

Težave pri sintezah s pomočjo železovega oksalata so nas pripeljale do nove sinzete, sinteza maghemitnih nanodelcev v vodnem mediju brez surfaktantov. 
Pripravili smo si erlenmajerico v katero smo dodali degazirano vode in 0,01 M HCl. Naslednjih 30 min smo prepihovali z argonovo atmosfero ter intenzivno mešali. Sledil je dodatek železovega(III) klorida heksahidrata, FeCl3·6H2O in železovega(II) klorida heptahidrata, FeCl2·7H2O. Po 30 min, nastavimo pH na 11 s pomočjo NaOH. Po koncu reakcije zberemo oborino v časi, kateri dodamo destilirano vodo. S tem pripravimo magnetit za oksidacijo v maghemit. To dosežemo s segrevanjem. 
Šele s to sintezo smo pridobili maghemit, ki je po oblačenju s surfaktanti tvoril stabilno magnetno tekočino. 

Produkte smo karakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (XRD) in termično analizo (TGA).</dc:description><dc:publisher>[S. Raduha]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-09-06 17:49:30</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>54578</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>