PREDHODNI POSTOPEK PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU V ZVEZI Z NAČELOM AKUZATORNOSTIHorvat, Miha (Avtor) Dežman, Zlatan (Mentor) adversarni postopekpredhodni postopekpostopek preiskavepreiskovalni sodnikdržavni tožilecKazenski postopek je mogoče poimenovati kot pravno urejen proces izpodbijanja domneve nedolžnosti, ki se skozi faze postopka izpodbija glede na vsak dokaz, ki ga predloži tožilstvo. Zaradi uvajanja adversarnosti postopka in prevalitve dokaznega bremena na stranke, bi se sodišče izognilo velikim težavam pravno-organizacijske narave, kot je udeležba prič in izvajanje drugih dokazov, saj bi imele stranke večji interes na pravilnem izvajanju potrebnih dokazov. Faza preiskave je pomemben del predhodnega postopka in pripomore k lažjemu zavarovanju dokazov pomembnih v postopku. Preiskovalni sodnik se mora opredeliti kot garant postopka. Preiskovalni sodnik na predlog strank odredi pridobitev tistih dokazov, ki pomenijo zelo globok poseg v osebnostno sfero obdolženca, kot je v skladu z Zakonom o kazenskem postopku. Preiskovalni sodnik presoja pomembnost dokaza za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z intenzivnostjo omejevalnega ukrepa. Kljub temu se zdi, da je na načelni ravni zahteva po kontradiktornosti v kazenskem postopku na splošno sprejeta. Vendar si moramo kontradiktornost predstavljati bistveno več kakor zgolj postopkovno pravilo; je način razmišljanja, je prehod od pojmovanja kazenskega postopka kot uradovanja države k temu, da je predhodni postopek urejen kot spor med strankama. Inkvizitorno načelo je pogosto predmet kritike, saj ta onemogoča objektivnost sodišča v postopku preiskave. Problem preiskave se je v teoriji osredotočil na preiskovalnega sodnika in njegovi nasprotujoči si vlogi aktivnega preiskovalca ter pasivnega garanta v postopku. Vendar pa se glede preiskave pojavlja tudi vprašanje smiselnosti, zaradi nepotrebnega večkratnega izvajanja dokaznega postopka. Policijski predkazenski postopek, preizkus obtožnega akta in tudi sodna preiskava skupaj sestavljajo predhodni postopek. Faza preiskave služi predvsem sodnemu fiksiranju dokazov, ki jih je pred tem na neformalen način zbrala že policija. Tožilec bi moral biti v celoti odgovoren za uspeh preiskovanja kaznivega dejanja, on bi moral izključno skrbeti ob pomoči organov pregona, da bo na sodišču zadoščeno standardom dokaznega bremena. Kot dominuslitis predhodnega postopka bi se državni tožilec moral otresti svoje psihološke navezanosti na pomoč preiskovalnega sodnika. V predhodnem postopku, kot v tisti fazi postopka, ki je z vidika človekovih pravic najbolj kritična, bi morala zakonodaja predvsem okrepiti garantno funkcijo sodišča, ki bi zagotovila nepristranski nadzor nad zakonitostjo dela organov pregona in bi v izjemnih primerih s svojimi pristojnostmi zavarovalo dokaze, ki jih na glavni obravnavi ne bi mogli ponoviti.[M. Horvat]20152015-09-22 11:38:30Diplomsko delo/naloga55008sl