<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=57527"><dc:title>VPLIV ODNOSA S STARŠI NA SAMOPOŠKODOVALNO VEDENJE MLADOSTNIKOV</dc:title><dc:creator>Majhen,	Maša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gregorič Kumperščak,	Hojka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bakračevič,	Karin	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>mladostništvo</dc:subject><dc:subject>družina</dc:subject><dc:subject>zanemarjanje</dc:subject><dc:subject>komunikacija</dc:subject><dc:subject>podpora</dc:subject><dc:subject>konflikt</dc:subject><dc:subject>samopoškodovalno vedenje</dc:subject><dc:subject>vpliv družine na samopoškodovalno vedenje.</dc:subject><dc:description>Samopoškodovalno vedenje se najpogosteje pojavlja med mladostniki. Ker pa je družina eden izmed najpomembnejših socialnih sistemov v mladostnikovem življenju, smo želeli ugotoviti ali obstaja kakšna povezanost med mladostnikovim odnosom s starši in omenjenim pojavom.  Ugotoviti smo želeli ali obstajajo znotraj družinskih odnosov in procesov dejavniki, ki vplivajo na verjetnost pojava samopoškodovalnega vedenja pri mladostnikih. Na podlagi preučene literature smo predvidevali, da zanemarjanje s strani staršev, slaba komunikacija med otrokom in starši ter nizko sprejemanje in podpora s strani staršev povečujejo verjetnost za pojav samopoškodovalnega vedenja pri mladostnikih. Magistrsko delo sestoji  iz dveh delov, t.j. teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu opisujemo značilnosti mladostništva, procese v družini ter značilnosti, vzroke, metode in funkcije samopoškodovalnega vedenja. Navajamo tudi ugotovitve avtorjev predhodno izvedenih raziskav s področja vpliva družine na pojav samopoškodovalnega vedenja. V drugem, empiričnem, delu smo analizirali rezultate naše raziskave. Na vzorcu 189 udeležencev smo aplicirali slovenske verzije vprašalnikov AFP (Adolescent Reports of Family and Parenting Processes), PSI – II (Parenting Style Inventory – II) in ISAS  (Inventory of statements about self-injury). Ugotovili smo, da med skupino udeležencev, za katero je značilen pojav samopoškodovalnega vedenja in skupino, za katero ta pojav ni značilen, ne prihaja do statistično pomembnih razlik v zanemarjanju s strani staršev. Prav tako smo ugotovili da  se ob zmanjšanju podpore s strani staršev verjetnost pojavnosti samopoškodovalnega vedenja poveča ter, da se ob povečanju intimne komunikacije znotraj družine verjetnost pojavnosti samopoškodovalnega vedenja zmanjša. Ugotovili smo tudi, da se ob povečanju konflikta v družini verjetnost pojavnosti samopoškodovalnega vedenja poveča. Ostalih statistično pomembnih razlik nismo odkrili.</dc:description><dc:publisher>[M. Majhen]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-02-23 07:50:47</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>57527</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
