DRUGI DEL DUNAJSKE KONVENCIJE Z ANALIZO SODNE PRAKSEVojsk, Anja (Avtor) Tratnik, Matjaž (Mentor) Dunajska konvencijaprodajna pogodbaponudbasprejemprekliczamudaMed strankama je kupna pogodba sklenjena, ko dosežeta soglasje volj, da soglašata o vseh bistvenih sestavinah oziroma da se strinjata o tem, da želita skleniti pogodbo. Pravna instituta, s katerima se ugotovi soglasje volj med strankam, sta ponudba in sprejem. Dunajska konvencija sklenitev mednarodne kupne pogodbe na podlagi ponudbe in njenega sprejema ureja v drugem delu (členi 14 do 24). Predpostavke ponudbe, kot predloga za sklenitev pogodbe so urejene v uvodnem 14. členu. Vsebovati mora tiste elemente, iz katerih bo razvidna vsebina obveznosti pogodbenih strank. Da lahko govorimo o sklenjeni pogodbi, mora ponudba biti dana in naslovnik jo mora sprejeti. Bistveno vprašanje na tem mestu je, kdaj je ponudba sprejeta. Lahko je izrecno s strani naslovnika ali pa s konkludentnimi dejanji, na podlagi običajev ali prakse, ki je vzpostavljena med strankama. Podrobnejša ureditev sprejema je urejena v 18. členu. Ključnega pomena je tudi, da je sprejeta pravočasno. Rok za sprejem ureja 20. člen Dk. Kadar naslovnik poda izjavo o sprejemu, ki pomeni sprejem in vsebuje kakršne koli spremembe od prvotne ponudbe, se šteje, da je ponudba zavrnjena. Govorimo o nasprotni ponudbi in je podrobneje opredeljena v 19. členu. Države pogodbenice lahko izrečejo pridržek iz 92. člena glede drugega dela konvencije. V tem primeru se država, ki pridržek izreče, glede tega dela ne obravnava kot država pogodbenica.[A. Vojsk]20162016-03-24 12:13:40Diplomsko delo57882sl