Podobe tujega in drugega v Majcnovi prozi in dramatikiDobnik, Mateja (Avtor) Čeh Steger, Jožica (Mentor) Stanko Majcenpodobe tujegapodobe drugegaimagologijastereotipiV magistrskem delu sem se ukvarjala z iskanjem podob tujega in drugega v Majcnovi prozi in dramatiki na podlagi literature o imagologiji, Majcnovem življenju, delu in njegovem mestu v slovenski književnosti. Majcen je ustvarjal v vseh treh književnih zvrsteh, znotraj teh pa se je dotaknil ekpresionizma, nove romantike, dekadenčnih tem. Predvsem so ga privlačili nenavadni človeški liki, nemoč njegovih središčnih oseb, razmerja v družbi in vprašanja, na katera ni imel dokončnega odgovora. Zanimale so ga usode žensk, odnos med spoloma, je pa pri tem večkrat upodabljal ženske like, saj je zanje menil, da so zmožnejše poglobljenejšega doživljanja, kljubovanja in da imajo večjo moralno čistost ter občutljivost za druge. Vse to je bila podlaga za raziskovanje podob tujega in drugega, se pa pri Majcnu slednje pojavljajo pogosteje. Najpogosteje se v Majcnovih delih pojavlja lik ženske, odmaknil se je od tipične podobe ženske, ženske so tudi tiste, ki težje sprejemajo spremembe in drugačne od sebe. Majcen piše o temnopoltih (predvsem ženskah), ki jih prebivalci sprejemajo z zanimanjem, radovednostjo, vendar tudi agresivnostjo. Pogostejši je še lik begunca, ki ga prav tako premožnejši ne razumejo, mu pomagajo le iz koristi in dobrega počutja. Tujina v Majcnovih delih pogosto služi za oris svetovljanskih prostorov, drugačnih od domačega.[M. Dobnik]20162016-04-12 18:53:29Magistrsko delo/naloga58265sl