<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=58961"><dc:title>NAČELO INSTITUCIONALNEGA RAVNOTEŽJA</dc:title><dc:creator>Rošer,	Maja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hojnik,	Janja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Institucionalno ravnotežje</dc:subject><dc:subject>Lizbonska pogodba</dc:subject><dc:subject>Evropska komisija</dc:subject><dc:subject>Evropski parlament</dc:subject><dc:subject>Svet Evropske unije</dc:subject><dc:subject>redni zakonodajni postopek.</dc:subject><dc:description>Lizbonska pogodba je spremenila institucionalno zgradbo Evropske unije in s tem posegla v občutljivo institucionalno ravnotežje. Ker je institucionalno ravnotežje vezano na razvoj institucionalne strukture Evropske unije, vse spremembe institucionalne strukture povzročijo spremembe v institucionalnem ravnotežju. Na načelu institucionalnega ravnotežja temelji delovanje treh najpomembnejših političnih institucij, Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, ki narekuje, da morajo biti institucije oziroma njihovo delovanje v ravnotežju, da nobena ne prevlada druge. To je bistvenega pomena zato, ker vsaka zastopa svoje interese: Komisija zastopa interese Evropske unije, Evropski parlament interese državljanov Evropske unije in Svet interese držav članic. Preko načela institucionalnega ravnotežja se skuša torej doseči, da nobeden izmed teh interesov ne bi bil v pod- ali nadrejenem položaju. Institucionalno ravnotežje se kaže v svoji najbolj optimalni obliki v rednem zakonodajnem postopku, katerega temeljna načela so predlog Komisije, soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta ter načelo kvalificirane večine v Svetu. Sam postopek je kompromis med različnimi interesi in je precej zapleten, a ker se zakonodajni akti praviloma sprejemajo v treh obravnavah, je postopek poenostavljen in racionaliziran tako, da je zakon lahko sprejet že v prvi oziroma drugi obravnavi. Vsaka naslednja obravnava se izvede le, če v predhodnih fazah ni prišlo do soglasja o vsebini zakona med Evropskim parlamentom in Svetom. V rednem zakonodajnem postopku imajo torej vse tri institucije zelo pomembno vlogo. Govorimo o »trilogu«, pri katerem udeležene institucije stopajo v politično diskusijo z dvema partnerjema. V tem tako imenovanem »institucionalnem trikotniku« se sprejemajo najpomembnejše odločitve na ravni Evropske unije.</dc:description><dc:publisher>[M. Rošer]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-05-02 11:31:45</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>58961</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
