<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=60050"><dc:title>POSLANSKA IMUNITETA V REPUBLIKI SLOVENIJI</dc:title><dc:creator>Štok,	Peter	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Toplak,	Jurij	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>poslanska</dc:subject><dc:subject>materialna</dc:subject><dc:subject>procesna</dc:subject><dc:subject>imuniteta</dc:subject><dc:subject>državni zbor</dc:subject><dc:subject>parlament</dc:subject><dc:subject>poslovnik</dc:subject><dc:description>Poslanska imuniteta je bila v Sloveniji že mnogokrat v središču medijske pozornosti zaradi priznanja imunitet poslancem, ki so storili različna kazniva dejanja, ki ne spadajo v okvir opravljanja njihove funkcije. Javno mnenje, po anketah sodeč, večinsko nasprotuje poslanski imuniteti, saj velja prepričanje, da služi poslancem zgolj kot neke vrste privilegij. Tezi te diplomske naloge sta bili, da poslanska imuniteta ne ščiti dovolj poslancev pri kritiziranju in izražanju svojega mnenja ter, da so se imunitete preteklosti priznavale za kazniva dejanja, ki niso imela nobene povezave z opravljanjem funkcije poslanca. Pri proučevanju tega področja sem prišel do ugotovitve, da se poslanska imuniteta ne priznava v takem obsegu kot velja splošno prepričanje. Največ imunitet je bilo priznanih v prvem mandatu Državnega zbora v letih 1992-1996, ko je bila Slovenija še mlada demokracija s slabo razvito politično kulturo ter tudi s slabo urejeno zakonodajo glede imunitete. Od sprejetja novega Poslovnika Državnega zbora leta 2002, v katerem so določili jasna merila, kdaj se lahko poslancu prizna imuniteta, se je priznavanje slednjih praktično ustavilo, saj so v obdobju od leta 2002 do 2016 priznali zgolj dve imuniteti, od tega je bila zadnja priznana leta 2004. Glede zakonske ureditve sem med obravnavanjem te tematike prišel do ugotovitve, da ni primerna z vidika poslancev, saj poklicna imuniteta, ki varuje poslance pred kazensko odgovornostjo za izrečene besede in mnenja na sejah Državnega zbora, ne varuje tudi pred civilno, kar se je potrdilo s sodbo v primeru razžalitve nekdanjega državnega sekretarja s strani nekdanjega poslanca Iva Hvalice. Zato bi bilo verjetno primerno, da se materialno imuniteto spremeni v tej smeri, da se jo razširi še na civilno odgovornost, medtem ko se določbe o nepoklicni imuniteti primerno urejene, seveda pod predpostavko, da se Državni zbor še naprej striktno drži vseh meril v postopkih priznanja imunitete.</dc:description><dc:publisher>[P. Štok]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-06-07 10:04:08</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>60050</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
