<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=60733"><dc:title>Sodelovanje policije kot represivnega varnostnega organa in službe nujne medicinske pomoči v primerih prisilne hospitalizacije pacientov</dc:title><dc:creator>Vodopivec,	Mitja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Umek,	Peter	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>policija</dc:subject><dc:subject>policijsko delo</dc:subject><dc:subject>reševalci</dc:subject><dc:subject>nujna medicinska pomoč</dc:subject><dc:subject>sodelovanje</dc:subject><dc:subject>prisilna hospitalizacija</dc:subject><dc:subject>hospitalizacija</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Osebe z duševnimi motnjami imajo pravico do zdravljenja in zdravstvenega varstva
tako kot vse druge bolne osebe. Pogosto zaradi svojega zdravstvenega stanja niso
sposobne presojati o tem, kaj je v njihovem interesu in s svojim ravnanjem ogrožajo
svoje življenje in zdravje. Zaradi tega je pogosto potrebna intervencija prisilne
hospitalizacije. Pri izvedbi postopka je pomembno usklajeno sodelovanje med
reševalci in policisti ter da vsi sodelujoči poznajo svojo vlogo in pooblastila, ki jih
imajo.
Raziskava temelji na kvantitativni metodologiji dela. Podatke smo zbrali s pomočjo
pregleda aktualne literature in anonimnega anketnega vprašalnika. Pridobljene
primarne podatke smo analizirali s pomočjo računalniškega programa Excel in SPSS.
Ugotovili smo, da se reševalci pogosteje srečujejo s primeri prisilne hospitalizacije kot
policisti. Policisti se veliko bolj zavedajo svojih odgovornosti v primeru prisilne
hospitalizacije kot reševalci in prav tako ugotavljamo, da so reševalci najpogosteje
tisti, ki prekoračijo svoja pooblastila. Oboji pa se pri svojem delu opirajo na zakon o
duševnem zdravju in ga pri tem tudi upoštevajo gleda na znanje, ki ga imajo. Glede
na rezultate ankete obe poklicni skupini med samo dobro sodelujeta.
Prišli smo do zaključka, da se premalo pozornosti posveča izobraževanju s področja
duševnega zdravja in s tem povezanimi prisilnimi hospitalizacijami. Na nacionalni ravni
bi stroka morala v programe formalnih in neformalnih izobraževanj vključiti vsebine iz
obvladovanja in preprečevanja nasilnega vedenja s strani pacientov ter uskladiti
sodelovanje med obema poklicnima skupinama.</dc:description><dc:publisher>M. Vodopivec]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-07-01 07:36:03</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>60733</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
