<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=60852"><dc:title>Vpliv zaračunavanja storitev v multinacionalnih povezanih podjetjih na izkazano davčno osnovo vključenih subjektov</dc:title><dc:creator>Černe,	Mitja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Škof,	Bojan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>transfer</dc:subject><dc:subject>cene</dc:subject><dc:subject>storitve</dc:subject><dc:subject>dodana</dc:subject><dc:subject>vrednost</dc:subject><dc:subject>stroški</dc:subject><dc:subject>osnova</dc:subject><dc:subject>dejanski</dc:subject><dc:subject>standardni</dc:subject><dc:subject>dodatek</dc:subject><dc:subject>smernice</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Zaradi velike prepletenosti in soodvisnosti posameznih članov mednarodne skupine podjetij je pomembnost obstoja transakcij med povezanimi osebami velika. Posamezni člani skupine morajo med seboj opravljati transakcije, če naj skupina uspešno deluje na trgu. Posebna vrsta transakcij so storitve z nizko dodano vrednostjo. Te storitve en član skupine opravlja za druge člane, pri tem pa jih ne opravlja za interesente na trgu. Gre za podporne poslovne funkcije, brez katerih posamezni subjekt ne more delovati.
Cene za opravljeno se imenujejo transferne cene. Določene morajo biti tržno primerljivo, kar se doseže z uporabo predpisanih metod za določanje transfernih cen. Ena od njih je metoda dodatka na stroške.
V okviru te metode se določi stroškovna osnova, nanjo pa se doda ustrezen pribitek. 
Magistrsko delo analizira dva možna pristopa k določanju stroškovne osnove in proučuje njune prednosti in slabosti. Prvi možni pristop določanja stroškovne osnove je z uporabo podatkov o dejanskih stroških izvajalca, drugi pa z uporabo standardnih stroškov izvajalca.
Model dejanskih stroškov je v praksi najbolj pogost, a vsebuje pomembno slabost, ki lahko vodi v neustrezen ekonomski položaj, posledično pa tudi v davčno neustrezno transferno ceno. Na drugi strani pristop določanja transferne cene preko standardnih stroškov sicer odpravlja slabost alternativne izbire, a istočasno predstavlja odklon od dejanskega stanja, kar ni skladno s temeljnimi načeli obdavčitve.
Raziskovalno delo je pripeljalo do zaključka, da je kombinacija obeh pristopov v pravilnem vrstnem redu tisto, kar daje najboljše rezultate - davčno ustrezno transferno ceno.</dc:description><dc:publisher>[M. Černe]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-07-06 15:53:18</dc:date><dc:type>Magistrsko delo</dc:type><dc:identifier>60852</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
