<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=63958"><dc:title>Vrnitev v prejšnje stanje v pravdnem postopku</dc:title><dc:creator>Marhold,	Domenika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Rijavec,	Vesna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>pravdni postopek</dc:subject><dc:subject>vrnitev v prejšnje stanje</dc:subject><dc:subject>razlogi za vrnitev v prejšnje stanje</dc:subject><dc:subject>postopek</dc:subject><dc:subject>odločanje o predlogu</dc:subject><dc:subject>pravni učinek vrnitve v prejšnje stanje.</dc:subject><dc:description>Vrnitev v prejšnje stanje (restitutiom in integrum) je procesnopravni institut, ki ga v pravdnem postopku ureja Zakon o pravdnem postopku  postopku od 116. do 121. člena. Kot navajata pravna teorija  in sodna praksa , je njegov namen odvrniti učinke avtomatično delujoče prekluzije, ker omogoča, da se pravda povrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. Z nastopom prekluzije stranka, ki je zamudila z opravo procesnega dejanja, izgubi vse pocesne in materialne pravice.  Zato ji vrnitev v prejšnje stanje omogoča, da se izjavi o procesnih dejanjih nasprotne stranke in sodišča ter tako prispeva k pravilni meritorni odločitvi. Ker učinek restitucije pomeni poseg v nasprotnikovo pravico do sojenja v razumnem roku in pravico do učinkovitega sodnega varstva, je nujno, da sodišče pri presoji utemeljenosti predloga upošteva zgolj okoliščine, ki jih stranka ni mogla preprečiti, niti predvideti.</dc:description><dc:publisher>[D. Marhold]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-09-19 22:12:20</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>63958</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
