<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=64264"><dc:title>Problem eksistence in razkroj subjekta v Žabotovih romanih Pastorala, Stari pil, Sukub in Volčje noči</dc:title><dc:creator>Weiss-Grein Konkolič,	Larisa	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Štuhec,	Miran	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vezjak,	Boris	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Vlado Žabot</dc:subject><dc:subject>subjekt</dc:subject><dc:subject>romaneskni subjekt</dc:subject><dc:subject>protagonist</dc:subject><dc:subject>eksistenca</dc:subject><dc:subject>identiteta</dc:subject><dc:subject>razkroj</dc:subject><dc:subject>eksistenčni prehodi</dc:subject><dc:subject>nadevanje »mask«</dc:subject><dc:subject>Bližnji</dc:subject><dc:subject>Drugi</dc:subject><dc:subject>kolektivni princip</dc:subject><dc:subject>erotični princip</dc:subject><dc:subject>»ljubiti po dolžnosti«</dc:subject><dc:subject>absolutna Resnica</dc:subject><dc:description>Pričujoče magistrsko delo že v naslovu opozarja na eksistencialni in identitetni problem romanesknega subjekta v izbranih Žabotovih romanih Pastorala, Stari pil, Volčje noči in Sukub. Vsi, razen zadnjega, ki je Žabotov t. i. »urbani« prvenec, so postavljeni v morbidno močvirsko okolje, prostor brezmejne ravnice, ki s svojimi mitološkimi in polpoganskimi spremljevalci že ob prvem stiku svoje popotnike in večne iskalce napolni s patološkim hrepenenjem po Bližnjem in absolutni resnici. 
Blodnjava motnja postaja protagonistov bivanjski označevalec, ki ga vodi skozi temne, plesnive in vlažne hodnike zamejenih prostorov kolektivnega, s težkim zrakom prepojene beznice, skozi brezbožne ustanove božjega, vse do podstrešij stolpnic, kjer bi bilo mogoče najti še kako varno zatočišče pred »zadušljivimi« načeli kolektivnega. 
Paranoja postaja vzvod subjektovega večnega bega pred zasledovalnim principom fatalno erotičnega in kolektivnega, pri čemer oba pridobivata destruktivne razsežnosti. Rešitev eksistenčnega položaja in razkrajajoče se identitete je za protagonista možna le s pobegi v trans-resnico ali z nadevanjem »mask« po dolžnosti. 
Hrepenenje po idealni ljubezni do Bližnjega se z vsakim nadaljnjim korakom izkaže kot prazen up. Junakovi napori po rešitvi se kljub zasledovalnim in omejevalnim principom v celoti nikoli ne končajo. V eksistenčnih prehodih se protagonist psihično in fizično znajde »na meji« in šele na zadnji bivanjski postaji jo za hip prestopi. Tu ugleda pravega Bližnjega in spozna absolutno Resnico. Pot Žabotovega romanesknega subjekta se nikoli ne konča. Na svoji zadnji postaji se vselej vrne na začetek.</dc:description><dc:publisher>[L. Weiss-Grein Konkolič]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-09-25 21:17:34</dc:date><dc:type>Magistrsko delo</dc:type><dc:identifier>64264</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
