<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=67086"><dc:title>Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem "copyrighta"</dc:title><dc:creator>Šuster,	Danilo	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>filozofija</dc:subject><dc:subject>filozofija znanosti</dc:subject><dc:subject>znanosti</dc:subject><dc:subject>teorije znanosti</dc:subject><dc:description>Razprava obravnava Popperjevo pojasnilo odnosa med zakoni narave in protidejstvenimi pogojniki. Kadar je neka resnična univerzalna posplošitev, pravi zakon narave, tedaj podpira ustrezni protidejstvenik, kadar ni, takrat je protidejstvenik napačen. Ker zakon narave in univerzalna posplošitev nimata enakih logičnih posledic, nimata enake logične moči, pravi argument iz "razlike v podpori". Po kriteriju falsifikacionizma so zakoni narave ovrgljivi. Če je zakon ovrgljiv, potem ne more biti nujen. In če zakon ni nujen, potem ne more podpirati protidejstvenikov. Popper je zato skušal ovreči argument iz razlike v podpori in zakone narave vseeno izraziti kot univerzalne posplošitve. Razlika v podpori zanj izvira iz različne strukture terminov, ki nastopajo v posplošitvi. Izrazi v slučajnih posplošitvah so definirani ekstenzionalno, izrazi v zakonih narave so kvalitativni, oznake za intenzije. S tem je Popper napovedal sodobno teorijo, po kateri je zakon narave zveza intenzij, razumljenih kot univerzalije. Vendar zaradi vztrajanja pri logični obliki univerzalne posplošitve, ki da jo imajo zakoni narave, Popper do prave rešitve nikoli ni prišel.</dc:description><dc:date>1997</dc:date><dc:date>2017-08-02 08:30:41</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>67086</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
