<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=67305"><dc:title>Nanoporozni polimeri iz prepletenih polimernih mrež</dc:title><dc:creator>Utroša,	Petra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kovačič,	Sebastijan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Pahovnik,	David	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>prepletene polimerne mreže</dc:subject><dc:subject>poli(ε-kaprolakton)</dc:subject><dc:subject>polistiren</dc:subject><dc:subject>poroznost</dc:subject><dc:description>Prepletene polimerne mreže (ang. »interpenetrating polymer networks«, IPN) predstavljajo posebno vrsto vsestransko uporabnih večkomponentnih polimernih sistemov. Gre za preplet dveh polimernih mrež, ki med seboj nista kovalentno povezani. Tak material vsebuje mikro domene obeh polimernih komponent in tako deloma ohrani lastnosti obeh polimerov. 
Sinteza IPN običajno poteka v dveh zaporednih reakcijah, z ustreznim izborom monomerov pa je možna tudi sinteza v enem koraku. Pri tem je potrebno zagotoviti, da polimerizaciji posameznih monomerov potekata po ortogonalnih mehanizmih in se med seboj ne motita. Preverili smo, ali to velja za prosto radikalsko polimerizacijo stirena in polimerizacijo z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona. Preučili smo kinetiko izbranih polimerizacij in določili pogoje, pri katerih oba izbrana monomera polimerizirata z enako hitrostjo, saj pričakujemo, da se s sočasno polimerizacijo verige temeljiteje prepletajo in s tem velikosti domen posameznih komponent manjšata. 
Nadalje smo IPN uporabili kot prekurzorje za pripravo poroznih polistirenskih ogrodij. Domene poli(ε-kaprolaktona) (PCL) smo selektivno odstranili s hidrolitsko razgradnjo, kar je vodilo do nastanka por v polistirenskem ogrodju. Preučili smo, kako na poroznost polistirenskega skeleta vplivajo način priprave, zamreženost, sočasnost obeh vrst polimerizacij in molska masa PCL. Porozno morfologijo skeleta smo preučevali z elektronsko vrstično mikroskopijo (SEM), iz adsorpcijskih izoterm pa smo določili specifične površine skeletov po Brunauer-Emmett-Teller metodi (BET). S sočasno sintezo IPN smo po nadaljnji obdelavi dobili mezo- in mikroporozne polimere s specifičnimi površinami do 89 m2/g, medtem ko smo po zaporedni pripravi dobili makroporozne polimere z zanemarljivo majhnimi specifičnimi površinami.</dc:description><dc:publisher>[P. Utroša]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-08-10 12:14:15</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>67305</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
