<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=67632"><dc:title>Samomori v Zasavju</dc:title><dc:creator>Horvat,	Maša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Frangež,	Danijela	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupanc,	Tomaž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>samomori</dc:subject><dc:subject>motivi</dc:subject><dc:subject>načini</dc:subject><dc:subject>statistični podatki</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Zasavje je v zadnjem desetletju doživel manjšo gospodarsko krizo, saj se je zaprlo kar nekaj glavnih podjetij zaposlovanja. Zasavci so morali poiskati drugačna področja zaposlovanja, katera so pripomogla k ponovnemu razvoju te regije. Z gospodarsko krizo je naraščalo tudi nezadovoljstvo prebivalstva, ki je načel njihovo duševno in fizično zdravje. Sama regija se je s svojim samomorilnim količnikom približala vrhu samomorilnosti najbolj ogroženih regij v Sloveniji (Korošec Jagodič, Rokavec, Agius in Pregelj, 2013). Samomori v Zasavju so doživeli svoj vrh leta 2007, nato je število samomorov začelo padati vse do leta 2012, kjer se število samomorov rahlo poveča in umiri (NIJZ, 2016). V večini primerov samomor storijo pripadniki moškega spola, za katere so značilni nasilnejši načini samomorov, med katere spada samomor z obešanjem, zadavljenjem in zadušitvijo ter samomor s strelom iz ročnega strelnega orožja (Henderson, Dazzan, Dernovšek, Tavčar in Brecelj, 2002; Marušič, 1999). Ženske se na drugi strani prav tako največkrat odločijo za samomor z obešanjem, zadavljenjem in zadušitvijo, vendar je ta številka precej manjša kot pri moških. Samomor v Zasavju največkrat storijo osebe med 50 in 54 letom starosti (NIJZ, 2016), ki so s svojimi izkušnjami pomembna za širjenje svojega znanja naslednjim generacijam, zato njihov samomor predstavlja tako ekonomsko kot socialno tragedijo. S starostjo se začnejo kopičiti različne težave, katere vplivajo duševno na žrtve v vsakdanjem življenju (Kalin, 2012). Leta 2008 se je na prvo mesto razlogov za samomor uvrstila brezposelnost in izpodrinila duševne težave (Korošec Jagodič et al., 2013).
Z različnimi preprečevalnimi ukrepi na področju zdravstva in družbe ter s samim sprejetjem Nacionalnega programa za preprečevanje samomora bi zmanjšali količnik samomorilnosti in pravilno pomagali žrtvam samomorilnih misli (Ziherl in Pregelj, 2010).</dc:description><dc:publisher>[M. Horvat]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-08-25 04:30:47</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>67632</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
