Pomen komunikacije z duševno manjrazvitimi osebamiKuharič, Bojana (Avtor) Lahe, Milica (Mentor) Pišlar, Milena (Komentor) komunikacijaterapevtska komunikacijaduševna manjrazvitostmedicinska sestra.Teoretična izhodišča: Duševno manjrazvite osebe imajo pogosto težave zaradi nezmožnosti verbalne komunikacije, zato mora oseba, ki z njimi dela, komunikacijo prilagoditi njihovim zmožnostim in uporabljati t. i. terapevtsko komunikacijo, ki bo spodbujala njihovo rast in samostojnost. Namen raziskave je bil predstaviti komunikacijo med zdravstvenim osebjem in duševno manjrazvitimi osebami ter ugotoviti njeno pomembnost v zdravstveni negi. Raziskovalna metodologija: Pri teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo. Raziskavo, ki je temeljila na kvantitativni metodologiji dela, smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika. Vključenih je bilo 59 zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi v posebno socialnem varstvenem zavodu. Rezultati: Anketiranci se zavedajo, da je komunikacija ključnega pomena pri obravnavi duševno manjrazvitih oseb. Večina uporablja pri delu terapevtsko komunikacijo. Srečujejo se tudi z različnimi ovirami, ki pa jih skušajo omiliti s prijazno besedo, z razumevanjem ipd. K večji kakovosti obravnave duševno manjrazvitih oseb bi po njihovem mnenju pripomoglo več dodatnega izobraževanja in večje število zaposlenih. Diskusija in zaključek: Zaposleni v posebno socialnem varstvenem zavodu se zavedajo pomena terapevtske komunikacije, zato jo tudi v večji meri uporabljajo pri svojem delu. Najpomembnejše je, da se duševno manjrazvitim osebam nudi terapevtska komunikacija, ki vzpostavlja in vzdržuje dobre medsebojne odnose ter tako zagotovi kakovostno zdravstveno oskrbo.[B. Kuharič]20172017-09-20 22:03:18Diplomsko delo/naloga68408sl