<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=68452"><dc:title>Model spodbujanja rezilientnosti v šolskem okolju</dc:title><dc:creator>Kiswarday,	Vanja Riccarda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>učna uspešnost</dc:subject><dc:subject>učno okolje</dc:subject><dc:subject>rezilientnost</dc:subject><dc:subject>napredovanje</dc:subject><dc:subject>učenci</dc:subject><dc:subject>učna pomoč</dc:subject><dc:subject>učitelji</dc:subject><dc:subject>strokovna usposobljenost</dc:subject><dc:description>Teorija rezilientnosti preučuje dejavnike, ki večajo učinkovitost posameznika pri preseganju ovir, ki se v obdobju odraščanja povezujejo s šolanjem. Spodbujanje razvoja rezilientnosti je najučinkovitejše, ko poteka neposredno prek izkustvenega učenja. Literatura kot ključne dejavnike izpostavlja: vključujoče, varno in skrbno učno okolje, ki postavlja realno visoka pričakovanja, zagotavlja ustrezno pomoč in podporo, razvija vseživljenjske kompetence ter omogoča samostojno in aktivno participacijo. Te dejavnike poudarjajo tudi sodobna didaktično-metodična načela, zato nas je zanimalo, v kolikšni meri rezilientnost v šoli spodbujajo slovenski učitelji, čeprav s teorijo rezilientnosti niso seznanjeni. Oblikovali smo Model spodbujanja rezilientnosti v šolskem okolju in ga evalvirali na vzorcu 429 učiteljev različnih strokovnih profilov.</dc:description><dc:date>0</dc:date><dc:date>2017-09-21 14:09:52</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>68452</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
