Opolnomočenje – pomemben dejavnik za kakovostno obravnavo bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 v ambulanti družinske medicineGašparič Pincetić, Tadeja (Avtor) Lorber, Mateja (Mentor) Kakovostsamooskrbazdravstvena vzgojakronična bolezenzdravstveni delavec.POVZETEK Izhodišča: Opolnomočenje bolniku s sladkorno boleznijo zagotovi sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost poiskati si prave informacije, pripomore k spremembi vedenja in izboljša kakovost njegovega življenja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, obravnavani v ambulanti družinske medicine, opolnomočeni, in predstavili dejavnike, ki vplivajo na stopnjo opolnomočenja. Raziskovalna metodologija: V raziskovalnem delu zaključnega dela je bila uporabljena kvantitativna metodologija raziskovanja. Instrument raziskave je bil anonimni vprašalnik, v katerega drugi del smo vključili vprašalnik za ugotavljanje opolnomočenja DES LF. Za obdelavo podatkov so bili uporabljeni Spearmanov koeficient korelacije, analiza variance ANOVA in T-test za dva neodvisna vzorca. Rezultati: Ugotovljeno je bilo dobro opolnomočenje omenjenih anketirancev v vseh raziskovanih dimenzijah opolnomočenja: upravljanje psihosocialnih vidikov sladkorne bolezni (x ̅ = 3,86 ± 0,43), ocenjevanje nezadovoljstva in pripravljenosti na spremembe (x ̅ = 3,62 ± 0,37) in določanje in doseganje ciljev ((x ) ̅ = 3,83 ± 0,48). Opolnomočenje se statistično značilno negativno povezuje s starostjo (r = -0,333, p = 0,009), trajanjem sladkorne bolezni (r = -0,413, p = 0,001) in urejenostjo sladkorne bolezni, merjeno s HbA1c (r = -0,321, p = 0,014), medtem ko med opolnomočenjem in stopnjo izobrazbe povezanosti ni (r = 0,145, p = 0,270). Diskusija in zaključek: Obravnava bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2, ki temelji na njegovem opolnomočenju. Le-to pomaga pri izboljšanju samooskrbe, obvladovanju in izidu sladkorne bolezni, zato je potrebno ne glede na bolnikovo starost, izobrazbo, trajanje ali urejenost bolezni. POVZETEK Izhodišča: Opolnomočenje bolniku s sladkorno boleznijo zagotovi sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost poiskati si prave informacije, pripomore k spremembi vedenja in izboljša kakovost njegovega življenja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, obravnavani v ambulanti družinske medicine, opolnomočeni, in predstavili dejavnike, ki vplivajo na stopnjo opolnomočenja. Raziskovalna metodologija: V raziskovalnem delu zaključnega dela je bila uporabljena kvantitativna metodologija raziskovanja. Instrument raziskave je bil anonimni vprašalnik, v katerega drugi del smo vključili vprašalnik za ugotavljanje opolnomočenja DES LF. Za obdelavo podatkov so bili uporabljeni Spearmanov koeficient korelacije, analiza variance ANOVA in T-test za dva neodvisna vzorca. Rezultati: Ugotovljeno je bilo dobro opolnomočenje omenjenih anketirancev v vseh raziskovanih dimenzijah opolnomočenja: upravljanje psihosocialnih vidikov sladkorne bolezni (x ̅ = 3,86 ± 0,43), ocenjevanje nezadovoljstva in pripravljenosti na spremembe (x ̅ = 3,62 ± 0,37) in določanje in doseganje ciljev ((x ) ̅ = 3,83 ± 0,48). Opolnomočenje se statistično značilno negativno povezuje s starostjo (r = -0,333, p = 0,009), trajanjem sladkorne bolezni (r = -0,413, p = 0,001) in urejenostjo sladkorne bolezni, merjeno s HbA1c (r = -0,321, p = 0,014), medtem ko med opolnomočenjem in stopnjo izobrazbe povezanosti ni (r = 0,145, p = 0,270). Diskusija in zaključek: Obravnava bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2, ki temelji na njegovem opolnomočenju. Le-to pomaga pri izboljšanju samooskrbe, obvladovanju in izidu sladkorne bolezni, zato je potrebno ne glede na bolnikovo starost, izobrazbo, trajanje ali urejenost bolezni.[T. Gašparič Pincetić]20192019-07-26 17:14:57Magistrsko delo/naloga74044sl