<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=75551"><dc:title>Razvoj, vloga in pomen kljunaste flavte</dc:title><dc:creator>Paternost Žužek,	Suzana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kobal,	Cveto	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kljunasta flavta</dc:subject><dc:subject>ansambel</dc:subject><dc:subject>razprave</dc:subject><dc:subject>učbeniki</dc:subject><dc:subject>virtuozi</dc:subject><dc:description>Kljunasta flavta se je v Evropi pojavila v srednjem veku. Skozi srednji vek, renesanso in barok je bila pomemben del glasbenega dogajanja ob slovesnih priložnostih v mestih in na dvoru ter družabnega udejstvovanja posameznika v vsakdanjem življenju. O njej so v renesančnih razpravah pisali glasbeni teoretiki S. Virdung, M. Agricola, M. Praetorius in S. Ganassi. Bogata amaterska dejavnost v baroku je spodbudila nastanek prvih učbenikov za kljunasto flavto. Za potrebe živahne koncertne dejavnosti in odličnih virtuozov na kljunasti flavti so nastajala pomembna dela znanih skladateljev: G. Ph. Telemanna, G. F. Händla, J. S. Bacha, A. Vivaldija in drugih. Ob koncu prve polovice 18. stoletja je priljubljenost kljunasti flavti začela padati. Za skoraj 150 let je utonila v pozabo. V začetku 20. stoletja so glasbeniki A. Dolmetsch, E. Hunt, W. Gurlitt, G. Scheck in H. Riemann z raziskavami na področju stare glasbe kljunasto flavto ponovno obudili. Z virtuozi na kljunasti flavti, kot so bili K. Otten, F. Brüggen in M. Vetter v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, in njihovimi interpretacijami historičnih in sodobnih del, je kljunasta flavta ponovno zasedla mesto, ki ga je nekoč v zgodovini že imela.</dc:description><dc:publisher>[S. Paternost Žužek]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-12-03 22:00:12</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>75551</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
