<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=77338"><dc:title>Intervencije za zmanjševanje posttravmatske stresne motnje po zdravljenju na enoti intenzivne terapije</dc:title><dc:creator>Kuzma,	Clarisa	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Donik,	Barbara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Čuček Trifkovič,	Klavdija	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>posttravmatski stresni sindrom</dc:subject><dc:subject>enota intenzivne terapije</dc:subject><dc:subject>medicinska sestra</dc:subject><dc:subject>intervencije</dc:subject><dc:subject>psihoedukacija</dc:subject><dc:subject>farmakoterapija</dc:subject><dc:description>Izhodišča: Kritično bolni pacienti se po odpustu iz enote intenzivne terapije srečujejo s številnimi spremembami kognitivnih in psiholoških funkcij. Po izpostavljeni travmi pacienti lahko razvijejo posttravmatski stresni sindrom, ki slabi njihovo kakovost življenja. Z izvajanjem zgodnje rehabilitacije in multidisciplinarnim pristopom lahko izboljšamo kakovost življenja pacientov po odpustu in preprečimo ali obvladamo razvoj posttravmatskega stresnega sindroma. Namen diplomskega dela je predstaviti intervencije v enoti intenzivne terapije, ki pripomorejo k manjši pojavnosti posttravmatskega stresnega sindroma.
Raziskovalne metode: V diplomskem delu smo uporabili metodo pregleda, analize in sinteze domače in strokovne literature. Uporabili smo deskriptivno metodo s pregledom naslednjih podatkovnih baz: PubMed, SageJournal, ScienceDirect. S PRISMA diagramom smo prikazali iskalno strategijo. 
Rezultati: S preprostimi intervencijami v času zdravljenja lahko pospešimo okrevanje pacienta in preprečimo razvoj posttravmatskega stresnega sindroma. Ugotavljamo, da intervencije vključujejo uporabo dnevnika, nadzor nad globino sedacije, psihoedukacijo in zgodnjo mobilizacijo. Potrebne so nadaljnje raziskave, ki bi natančneje opredelile vpliv posameznih intervencij na izboljšanje okrevanja in specifične dejavnike, ki vodijo v razvoj posttravmatskega stresnega sindroma.
Diskusija in zaključek: Dokazana je učinkovitost določenih intervencij, kot so uporaba dnevnika v času zdravljenja, zgodnja mobilizacija, nadzor nad globino sedacije z vsakodnevnimi prekinitvami, vključenost družinskih članov in obvladovanje razvoja delirija.  </dc:description><dc:publisher>[C. Kuzma]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-08-27 11:30:42</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>77338</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
