<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=79824"><dc:title>Primerjava analiznih metod za  določanje cianida v rastlinskih  vzorcih</dc:title><dc:creator>Špes,	Maša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kristl,	Janja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Sem,	Vilma	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>cianogeni glikozidi</dc:subject><dc:subject>cianid</dc:subject><dc:subject>toksin</dc:subject><dc:subject>analizne metode</dc:subject><dc:description>Namen magistrske naloge je bil določiti vsebnosti skupnega cianida in podati minimalno količino živila, ki predstavlja tveganje za zastrupitev s cianidom. Za določanje koncentracije skupnega cianida smo kot referenčno metodo uporabili destilacijo, ki smo jo nato primerjali s kislinsko hidrolizo. Rezultate smo primerjali z linearno regresijo in napako ocenili kot koren povprečnega kvadratnega odklona (RMSE). Ne glede na uporabljeno metodo smo določili najnižjo vsebnost cianida v fižolu 0,05 mg/kg, najvišjo pa v olupku pasijonke 885 mg/kg. Izmed analiziranih koščic je z najvišjo vrednostjo izstopala divja češnja GB (201 mg/kg), najnižjo smo izmerili v avokadu (2,49 mg/kg). Ugotovili smo, da je pri določanju koncentracije HCN lahko veliko vzrokov variabilnosti, od načina priprave vzorca do uporabljenega postopka, predvsem učinkovitost razgradnje cianogenih glikozidov. Rezultati, dobljeni po metodi destilacije, so odstopali od rezultatov, dobljenih po metodi kislinske hidrolize. V vzorcih so bile prisotne moteče spojine, ki so vplivale na končni rezultat.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-08-18 19:23:45</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>79824</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
