<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=79829"><dc:title>Identifikacija slabo ohranjenih trupel</dc:title><dc:creator>Kostanjevec,	Katja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupanc,	Tomaž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:subject>identifikacija</dc:subject><dc:subject>truplo</dc:subject><dc:subject>mrliški preglednik</dc:subject><dc:subject>razkroj trupla</dc:subject><dc:description>Identiteta nas nehote definira na poti skozi življenje, tekom njega se spreminja in dopolnjuje glede na spremljajoče se okoliščine. Ljudje se primarno prepoznamo na podlagi videza, natančneje obraza, ki je hkrati naš največji identifikator. V primeru, da je prepoznava na podlagi obraznih potez nemogoča, lahko osebo prepoznamo s pomočjo drugih vizualnih značilnosti ali celo glasu. Skoraj vse našteto pomaga tudi preiskovalcem, kadar imajo opravka z neznanim truplom. Težavnost identifikacije se stopnjuje v primerih potrjevanja identitete umrlih, katerih truplo je močno poškodovano, razpadlo, okostenelo ali razkosano. Naloga organov tako postane vrniti identiteto osebi, ki jo je skozi naštete procese izgubila.
 Identifikacija je obvezen del mrliškega ogleda in obdukcije, opravlja jo specialist sodne medicine ali za to usposobljen zdravnik. Sumljive okoliščine lahko spremljajo najdbo slabo ohranjenega trupla, zaradi katerih je obvezno sodelovanje preglednika z organi pregona. V sodelovanju morajo zato z dostopnimi metodami dodeliti pozitivno identifikacijo najdenemu slabo ohranjenemu truplu. Namen diplomskega dela je bil razložiti glavne znanstvene in neznanstvene identifikacijske postopke glede na samo ohranjenost trupla ter organe, ki pri samem procesu sodelujejo. Narejen je bil klasičen pregled literature z analizo primarnih in sekundarnih virov. Na podlagi pregleda je bila narejena študija primera o različnih identifikacijskih postopkih, njihova uporabnosti glede na omenjene okoliščine in predstavljenih strokovnjakih, ki pri omenjenih procesih sodelujejo. Med najbolj zanesljive identifikacijske postopke spadajo znanstveni pristopi, kot so DNK-analiza, analiza zob, analiza kosti in daktiloskopski postopki. Zaradi visoke stopnje zanesljivosti se ob ugodnih okoliščinah in kadar je mogoče najprej zberejo vzorci za biološke identifikatorje. V redkih primerih najdbe slabo ohranjenih trupel ali skeletiziranih ostankov se morajo strokovnjaki lotiti drugih identifikacijskih postopkov, ki so v veliki meri odvisni od samih okoliščin. V zadnjem desetletju lahko v takšnih scenarijih pomaga rentgensko slikanje, ki med drugim prikaže možne poškodbe ali medicinske posege na skeletu, ter računalniška toaleta, s pomočjo katere se naredi rekonstrukcijo obraza osebe pred utrpelimi poškodbami. Identifikacijskih postopkov je veliko, vendar je njihova uporabnost in zanesljivost odvisna od danih okoliščin in kazenskopravne zakonodaje.</dc:description><dc:publisher>[K. Kostanjevec]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-08-18 22:20:11</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>79829</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
