Grbi plemiških rodbin na Spodnjem Štajerskem v prvem stoletju habsburške nadoblastiJuhart, Dejan (Avtor) Ravnikar, Anton (Mentor) Spodnja Štajerskaplemiške rodbinegrbiheraldika14. stoletjeAufensteinskiHelfenberškiKacenštajnskiKranichberškiKunšperškiLichtensteinskiLindeškiMariborskiPfanberškiPtujskiRanšperško-DobrnskiSafenskiStubenbergiTurnskiViltuškiVovbrškiVrbovškiVuzeniškiWalseejskiŽovneškiCeljskiPozno srednjeveška družba je v duhu viteštva in križarskih pohodov pričela razvijati rodbinske simbole, ki so se odražali kot poslikava na ščitih in jih imenujemo grbi. Sprva so grbe uporabljale le rodbine, ki so bile najvišje na družbeni lestvici, kasneje pa so grbe pričele uporabljati tudi nižje plemiške rodbine. Posledično so se razvila stroga pravila, ki so plemičem velevala, kakšna sme biti podoba grba. Konec 13. stoletja so imele več ali manj vse rodbine že svoj grb, ki jih danes lahko rekonstruiramo preko pečatov. Pečati so namreč temeljno izhodišče za prepoznavanje rodbinskih grbov. Rodbina je rodbinski simbol, se pravi grb, prenašala iz roda v rod in ga spreminjala le v redkih primerih. Grb je bil za plemiče orodje za potrjevanje lastnikove identitete in statusnega simbola, ki ga je imel v družbi. Na Spodnjem Štajerskem je v 14. stoletju bilo prisotnih ogromno število plemiških rodbin, ki so na heraldičnem polju uporabljali razgibano paleto različnih motivov, med katerimi prevladujejo predvsem živali in geometrijske oblike. Med rodbinami izstopajo predvsem Aufensteinski, Kunšperški, Lichtensteinski, Mariborski, Pfanberški, Ptujski, Stubenberški, Viltuški, Vovbrški, Vuzeniški, Walseejski in Žovneški, ki spadajo med posestno in politično najmočnejše rodbine na Spodnjem Štajerskem v prvem stoletju habsburške nadoblasti.[D. Juhart]20212021-09-17 11:57:30Magistrsko delo/naloga80548sl