<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=82944"><dc:title>Pravni položaj živali v družinskem in dednem pravu</dc:title><dc:creator>Šešerko,	Sara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kraljić,	Suzana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>žival</dc:subject><dc:subject>čuteče bitje</dc:subject><dc:subject>skupno premoženje</dc:subject><dc:subject>nalog</dc:subject><dc:subject>trust.</dc:subject><dc:description>Obstaja velika verjetnost, da bodo živali kot čuteča bitja v prihodnosti v središču sodne prakse v okviru postopkov razvez zakonskih zvez in dedovanj in ne le kot objekt, zoper katerega storilci izvršujejo kazniva dejanja. Ker sodne prakse na teh dveh področjih skorajda nimamo, lahko pravne rešitve izpeljemo iz obstoječe pravne teorije. Ob razvezi zakonske zveze se lahko zakonca sporazumeta o skrbi za žival smiselno enako kot za otroka v okviru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij. Težava nastopi, ko tega sporazuma med zakoncema ni, žival pa se nahaja v okviru njunega skupnega premoženja, ki ga je treba na podlagi zakonitega premoženjskega režima fizično ali pravno razdeliti. Na drugi strani, se lahko žival pojavi kot predmet dedovanja. Žival ne more biti zapustnik in ne dedič. V slovenskem pravnem redu obstajajo številni dedno-pravni instituti, v tujih pravnih redih pa skrbniški sklad, ki so pravni mehanizmi razpolaganja s premoženjem zapustnika, v korist živali, ki jo zapusti po svoji smrti.</dc:description><dc:publisher>[S. Šešerko]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-09-10 14:26:32</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>82944</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
