Skladenjska zmožnost četrtošolcev v zapisu zgodbe ob slikiTurk, Taja (Avtor) Voršič, Ines (Mentor) slovenščinaskladnjapovedstavekzapis zgodbe ob slikiVsakdanje življenje in šolanje vsakega posameznika temelji na poznavanju slovenskega jezika. Ključnega pomena je obvladovanje besedišča ter pravorečja in pravopisa, ki nas naučita pravilnega izražanja in zapisovanja besed. Zelo pomembno vlogo pa ima tudi skladnja, saj nam omogoča ustrezno in učinkovito povezovati manjše jezikovne enote v stavke in povedi. V magistrskem delu Skladenjska zmožnost četrtošolcev v zapisu zgodbe ob sliki je bil osrednji namen preučiti skladenjsko zmožnost četrtošolcev na podlagi analize spisov. Predvsem nas je zanimalo, koliko povedi in stavkov povprečno zapišejo učenci 4. razreda v zgodbah, kakšna so razmerja med njimi, katere vrste podredij oz. priredij uporabljajo in ali obstajajo razlike v skladenjski zmožnosti glede na spol. Skupno je bilo analiziranih 32 pisnih besedil, ki so nastala kot rezultat pripovedovanja zgodbe ob sliki učencev 4. razreda osnovne šole. Rezultati skladenjske analize so pokazali, da učenci na tej starostni stopnji tvorijo predvsem eno- in dvostavčne povedi, slednje v največji meri. Tri- in večstavčne povedi zapisujejo v manjši meri. Pri zlaganju večstavčnih povedi uporabljajo različne tipe podredij in priredij, pri tem pa so priredno zložene povedi pogostejše. Priredno razmerje učenci največkrat izrazijo v vezalnem in sklepalno-posledičnem priredju, medtem ko med podredno zloženimi povedmi prevladujeta predmetni in časovni odvisnik. Izkazani so tudi primeri zapleteno zloženih povedi, povedi v sorednem razmerju in razdruženih povedi. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da se v zapisu zgodbe ob sliki prav tako pojavljajo primeri povedi z brezvezjem, mnogovezjem, izpuščeno glagolsko obliko, s pastavki in pristavki.[T. Turk]20242024-01-29 16:18:41Magistrsko delo/naloga86929sl