Vpliv psihoedukacijske skupine za starše otrok z motnjo avtističnega spektra in vedenjsko nespečnostjo na duševno zdravje staršev in težavno vedenje njihovih otrokDemšar, Ajda (Avtor) Bakračevič, Karin (Mentor) motnje avtističnega spektramotnje spanjaotrocipsihoedukacijaMotnje avtističnega spektra (MAS) spadajo med razvojno-nevrološke motnje, ki se pogosto pojavljajo sočasno z drugimi stanji. Motnje spanja so pri otrocih z MAS zelo pogoste (prevalenca sega od 40 do 80 %). Med njimi je najpogostejša vedenjska nespečnost, kljub temu pa so dokazi o učinkovitosti vedenjskih intervencij za razreševanje omenjenih težav omejeni. Spanje je pomembno za kognitivno delovanje, razpoloženje, duševno zdravje in kardiovaskularno, cerebrovaskularno ter presnovno zdravje. V pričujoči doktorski disertaciji smo oblikovali in preučevali učinkovitost psihoedukativne intervencije za starše otrok z avtizmom, ki so imeli pridruženo vedenjsko nespečnost. Intervencijo smo oblikovali po principih vedenjsko-kognitivne paradigme. Predvidevali smo, da bo v okviru psihoedukacijske skupine prišlo do zmanjšanja splošnih težav s spanjem otrok z avtizmom (npr. manj nočnega prebujanja, daljšega časa spanja, krajšega časa uspavanja), kar bo pozitivno vplivalo na duševno zdravje staršev ter starševski stres in na zmanjšanje težavnega vedenja otrok z MAS. Skupno je v raziskavi sodelovalo 26 otrok z MAS in njihovih staršev, ki smo jih razdelili v intervencijsko in kontrolo skupino. Vključitveni kriteriji so bili naslednji: potrjena diagnoza MAS po MKB-10, ki jo je postavil ustrezno usposobljen strokovnjak (npr. klinični psiholog, pediater, specialist otroške in mladostniške psihiatrije); starost otroka od dveh do 11 let; težave na področju spanja so morale biti povezane z večernim uspavanjem ali s pogostim nočnim zbujanjem oziroma s kombinacijo obeh (tj. vedenjsko nespečnostjo) in so trajale vsaj tri mesece. Izključitveni kriteriji pa so bili naslednji: prisotnost vedenjskih znakov obstruktivne spalne apneje (OSA); epilepsija; senzorne motnje – gluhota; pridružena motnja v duševnem razvoju (MDR); prejemanje melatonina za uravnavanje motenj spanja ali druge oblike farmakološkega zdravljenja; starši otrok z avtizmom s slabim znanjem slovenskega jezika, kar bi lahko vplivalo na razumevanje posameznih ukrepov in izpolnjevanje vprašalnikov. Intervencijska skupina je obsegala šest zaporednih 60-minutnih tedenskih srečanj. Za merjenje spremembe na področju spanja pri otrocih z MAS smo uporabili modificiran vprašalnik o spalnih navadah otrok (CSHQ-A). Starši otrok v intervencijski skupini so po zaključku programa poročali o statistično pomembnem zmanjšanju težav na lestvici spalne tesnobe, nočnih zbujanj oz. parasomnije in skupnih težav na področju spanja, ki se je ohranilo tudi tri mesece po zaključku programa. Nekaj manjših sprememb je bilo mogoče opaziti tudi na področju težavnega vedenja otrok, tj. na ravni starostne primerjave (ko smo skupine razdelili na šolske in predšolske otroke). Oblikovana psihoedukativna intervencija se je tako na slovenskem vzorcu staršev otrok z MAS izkazala kot učinkovit in praktičen način zmanjševanja težav s spanjem pri otrocih z MAS ter se lahko brez večjih težav vključi v slovenski sistem javnega zdravstva. Izvedena raziskava ob tem odpira tudi nova področja raziskovanja, predvsem splošne prevalence spalnih motenj v Sloveniji pri otrocih, mladostnikih, mladih odraslih in odraslih z MAS; prilagoditve naše intervencije drugim starostnim skupinam ter hkrati posploševanja naših ugotovitev na že omenjene skupine.A. Demšar20242024-03-02 20:45:21Doktorsko delo/naloga87184sl