Starejše rokopisne pesmarice vzhodnoslovenskega prostoraDitmajer, Nina (Urednik) Stavbar, Vlasta (Urednik) Zaplatil, Marko (Fotograf) Šorli, Mojca (Prevajalec) Hall, Neville (Prevajalec) Današnji vzhodnoslovenski prostor zaje-ma geografsko območje vzhodne Štajerske med Dravo in Muro, kjer prebivalci govori-jo prleško in slovenskogoriško narečje, ter območje Prekmurja vse do današnje meje z Madžarsko. Ta prostor je bil v preteklosti del širšega jezikovnega in literarnega sistema, ki se je pričel oblikovati že v srednjem veku z ustanovitvijo vzhodnofrankovske mejne gro-fije Spodnje Panonije, ki je obsegala območje med rekama Donavo in porečjem Save. Prek-mursko ozemlje je že konec 11. stoletja preš-lo pod pravno oblast Ogrske, cerkvenouprav-no pa je bilo pridruženo zagrebški in györski škofiji (od 1777 sombotelski). Današnjemu slovenskemu prostoru se je priključilo šele po razpadu Avstro-Ogrske, leta 1919, z izjemo ozemlja ob zgornji Rabi in okolici Monoštra. Prekmurci so gojili svojo lastno književnost vse od 16. stoletja, nanjo pa so imele precej-šen vpliv kajkavska, gradiščanska in madžar-ska literarna tradicija. Knjižni jezik se je uve-ljavil v Küzmičevem prevodu Nove zaveze (1771), od polovice 19. stoletja pa so ga pre-kmurski pisci uveljavljali v vseh funkcijskih zvrsteh jezika. Prvi danes znani tiskani knji-gi prekmurskih Slovencev sta katekizem in abecednik (1715, 1725). Kljub temu pa obstoj številnih rokopisov, predvsem pesmaric, do-kazuje kontinuirano literarno ustvarjanje Prekmurcev vsaj od 16. stoletja pa do prve svetovne vojne, ko so tudi protestantski pisci sprejeli skupno slovensko knjižno normo.Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba20242024-11-22 13:12:18Katalog91169sl