<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=93235"><dc:title>Učinki novele kz-1h na sodno prakso in pravna varnost pri obravnavi spolnih deliktov v sloveniji: kritična analiza modela afirmativnega soglasja</dc:title><dc:creator>Kundih,	Urh	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Šepec,	Miha	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>spolni delikti</dc:subject><dc:subject>afirmativno soglasje (»ja pomeni ja«)</dc:subject><dc:subject>Novela KZ-1H</dc:subject><dc:subject>Dokazni standardi</dc:subject><dc:subject>interpretacija soglasja</dc:subject><dc:subject>spolna samoodločba</dc:subject><dc:subject>pravna varnost</dc:subject><dc:subject>soglasje.</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga obravnava kritično analizo modela afirmativnega soglasja kot novega pristopa h kazenskopravni obravnavi spolnih kaznivih dejanj, ki ga je v slovenski pravni red uvedla novela Kazenskega zakonika (KZ-1H). Sprejeta zakonodajna sprememba pomeni odmik od tradicionalnega modela prisile in uveljavitev koncepta, po katerem je za obstoj kaznivosti ključno pomanjkanje jasnega, aktivnega in prostovoljno izraženega soglasja. Cilj reforme je bil okrepitev pravnega varstva žrtev ter poudarek na pomenu spolne samoodločbe, vendar ta nova ureditev hkrati odpira številna pravna vprašanja, zlasti glede dokaznih standardov, razlage soglasja in zagotavljanja pravne varnosti obdolžencev.
Teoretični del naloge analizira zgodovinski razvoj in temeljne značilnosti treh prevladujočih modelov pristopa do obravnave spolnih deliktov: modela prisile, modela veta (»ne pomeni ne«) in modela afirmativnega soglasja (»ja pomeni ja«). Primerjalna obravnava osvetljuje razlike v pravnem razumevanju soglasja ter izpostavlja posledice, ki jih imajo izbrani modeli za definicijo kaznivosti, dokazovanje v kazenskem postopku ter uresničevanje procesnih pravic obdolžencev.
V okviru primerjalne analize naloga predstavi tudi izkušnje držav, kot so Švedska, Nemčija in Avstrija, ki so že uzakonile različne oblike modelov soglasja. Analiza pokaže, da takšne reforme praviloma prispevajo h krepitvi družbene zavesti o pomenu spolne avtonomije ter k učinkovitejši zaščiti žrtev. Obenem pa izpostavi izzive, kot so kompleksnost dokazovanja odsotnosti soglasja, tveganje subjektivnih in arbitrarnostnih interpretacij vedenja žrtev ter napetosti med zagotavljanjem pravičnega postopka in učinkovitim kazenskim pregonom spolnih deliktov.</dc:description><dc:publisher>U. Kundih</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-06-14 16:43:04</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>93235</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
