Pojav in razvoj empiričnega pedagoško-sociološkega raziskovanja na SlovenskemKiselak, Urška (Avtor) Protner, Edvard (Mentor) medvojno obdobjesocialnokritična pedagogikaempirično raziskovanjepedagogikasociologijaObdobje med obema svetovnima vojnama (1919–1941) je prineslo spremembe, ki so se odražale tudi na področju pedagogike. Na Slovenskem lahko v tem času sledimo pluralizmu pedagoških paradigem. To so duhoslovna, reformska in socialnokritična pedagoška paradigma, pojavljata pa se tudi herbartizem in katoliška pedagogika. Vsako od njih so z lastnimi pristopi zastopali posamezni slovenski pedagogi. Med njimi so se zaradi različnih pogledov in teoretičnih izhodišč pogosto odvijale odmevne polemike. Pričujoče zaključno delo v sredino postavlja socialnokritično pedagoško paradigmo in novosti, ki jih je prinesla. Socialnokritični pedagogi so z različnimi lokalno obarvanimi raziskavami potrjevali odločilno vlogo socialnega okolja na telesni in psihični razvoj otroka. Ugotovitve so izhajale iz okolja, v katerem so delovali posamezni učitelji, z njihovo pomočjo pa se je učiteljsko delo učinkovito prilagodilo potrebam okolja in otrok nekega kraja. Posebnost socialnokritične pedagoške paradigme je v tem, da so izrazito napredni in levičarsko usmerjeni pedagogi s pomočjo različnih pristopov vzpostavili učinkovit način empiričnega pedagoško-sociološkega raziskovanja, ki je v tistem času na Slovenskem predstavljal veliko novost. Pomemben začetnik in predstavnik socialnokritične pedagogike na Slovenskem je dr. Franjo Žgeč (1896–1961). V zaključnem delu bodo opisani tudi drugi predstavniki socialnokritične pedagogike, njihovi prispevki in doprinos k slovenski pedagogiki.U. Kiselak20252025-09-02 08:45:07Magistrsko delo/naloga95018slSlovenija; 1919-1941;