Vpliv zunajceličnega matriksa na preživetje in invazijo sferoidov glioblastomskih celic tretiranih s temozolomidomKovačič, Tinkara (Avtor) Potočnik, Uroš (Mentor) Zottel, Alja (Komentor) glioblastom2D kulturesferoidizunajcelični matrikstemozolomidGlioblastom (GBM) je najpogostejši in najbolj agresiven primarni možganski tumor pri odraslih, ki zaradi izrazite heterogenosti, odpornosti na terapijo in visoke invazivnosti vodi v hitro napredovanje bolezni z nizko stopnjo preživetja bolnikov. Zdravljenje GBM obsega kirurško odstranitev tumorja, radioterapijo in kemoterapijo s temozolomidom (TMZ). Kljub zdravljenju večina bolnikov ne preživi več kot 2 leti po diagnozi, zato so raziskave na tem področju, ki bi vodile do boljšega preživetja bolnikov, nujno potrebne. Vendar pa za ustrezno testiranje učinkovin potrebujemo biološko relevantne modele, ki bi posnemali naravo tumorja in njegovo mikrookolje. V magistrskem delu smo ovrednotili vpliv zunajceličnega matriksa na preživetje in invazijo sferoidov glioblastomskih celic tretiranih s TMZ. Sferoidi namreč bolj realistično ponazarjajo značilnosti tumorja in vedenje glioblastomskih celic v primerjavi z 2D modeli. Uporabili smo sferoide treh različnih glioblastomskih celičnih linij, HROG02, HROG06 in HROG10, ki smo jih razvili z metodo uporabe plošč z ultranizko pritrditvijo celic. Sferoide smo nato vgradili v zunajcelični matriks, sestavljen iz kolagena ali Matrigela, dveh različnih gostot. Nato smo različne modele, 2D kulture, sferoide brez matriksa, sferoide v kolagenu (40 in 200 μg/mL) in sferoide v Matrigelu (5 % in 30 %) tretirali z različnimi koncentracijami TMZ. Po 72 urah smo z uporabo reagenta WST-1 določili preživetje celic in izračunali IC50. Hkrati pa smo določili invazijo posameznih sferoidov vklopljenih v matriks. Ugotovili smo, da so sferoidi HROG02 brez matriksa bolj odporni na TMZ kot 2D kulture, medtem ko pri ostalih dveh linijah ni bistvenih razlik. Rezultati preživetja pri najvišji testirani koncentraciji TMZ kažejo, da višja koncentracija kolagena prispeva k večji odpornosti sferoidov HROG02 in HROG06, medtem ko je bilo preživetje v obeh koncentracijah Matrigela primerljivo. Rezultati invazije kažejo, da je invazija sferoidov HROG02 in HROG10 v matriksu z višjo koncentracijo Matrigela večja, vpliv TMZ pa šibkejši v primerjavi z matriksom z nižjo koncentracijo Matrigela. TMZ ni vplival na invazijo HROG06. Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da je odziv sferoidov glioblastomskih celic na tretiranje s TMZ kompleksen in pogojen z arhitekturo modela, biološkimi lastnostmi celične linije ter tipom in koncentracijo zunajceličnega matriksa. Naše raziskave odpirajo možnosti za nadaljnji razvoj biološko relevantnih modelov GBM, ki bi lahko izboljšali razumevanje terapevtskih odzivov in prispevali k učinkovitejšemu zdravljenju.[T. Kovačič]20252025-11-05 14:07:47Magistrsko delo/naloga95889sl