<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=97759"><dc:title>Obrambni mehanizmi ter sindromi pri žrtvah nasilja v družini</dc:title><dc:creator>Susman,	Tinkara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pavšič Mrevlje,	Tinkara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Slak,	Boštjan	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:description>Obrambni mehanizmi in psihološki sindromi so psihološki odzivi, ki se razvijejo pri posameznikih, ki so bili izpostavljeni hudim travmatičnim izkušnjam. Predstavljajo prilagojene mehanizme preživetja, ki žrtvam omogočajo, da se spopadejo z dolgotrajnim občutkom ogroženosti. Ti odzivi ne odražajo šibkosti posameznika, temveč predstavljajo naravno psihološko prilagoditev na življenjsko nevarne okoliščine. 

Nasilje v družini je večplasten problem, ki ima družbene, psihološke, pravne in zakonske razsežnosti. Znotraj družinskega kroga so običajno družinski člani med seboj močno povezani, odnosi med njimi pa prepleteni, zato je prekinitev nasilja in nasilnega cikla dodatno otežena. Nasilje v družini lahko predstavlja resno obliko travme, ki povzroča dolgoročne posledice za žrtve – tako na duševni kot na fizični ravni. Žrtve nasilja v družini zaradi razvoja obrambnih mehanizmov ali psiholoških sindromov tako nujno potrebujejo zunanjo pomoč in podporo, saj same ne morejo niti ne zmorejo prekiniti nasilnih vzorcev. 

V magistrskem delu smo podrobneje opredelili najpogostejše obrambne mehanizme in dolgotrajnejše procese, poimenovane psihološki sindromi, ki se lahko razvijejo pri žrtvah nasilja v družini, še posebej pri tistih, ki so bile dlje časa izpostavljene tovrstnim izkušnjam. Poseben poudarek smo namenili empiričnemu delu raziskave, ki je temeljila na intervjujih s policisti, ki se pri svojem delu srečujejo s primeri nasilja v družini. V analizi odgovorov smo ugotovili, da policisti obrambne mehanizme pri žrtvah pogosto prepoznajo skozi vedenjske in komunikacijske znake (zanikanje in minimaliziranje nasilja, opravičevanje storilca ter samoobtoževanje), medtem ko prepoznajo psihološke vzorce predvsem intuitivno in na podlagi svojih izkušenj. Pri tem je bilo ugotovljeno, da se njihova raven znanja razlikuje, saj nekateri intervjuvanci sindromov ne znajo natančno poimenovati ali ločiti, kljub temu pa opisujejo vedenja, ki so povezana s stockholmskim sindromom, sindromom pretepene žene in posttravmatsko stresno motnjo.</dc:description><dc:publisher>T. Susman</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-04-10 09:37:29</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>97759</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
