<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=98672"><dc:title>Krepitev kibernetske odpornosti v okviru Evropske unije in NATO</dc:title><dc:creator>Kokol,	Bernard	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Tominc,	Bernarda	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kibernetska varnost</dc:subject><dc:subject>kibernetska odpornost</dc:subject><dc:subject>mednarodno sodelovanje</dc:subject><dc:subject>Evropska unija</dc:subject><dc:subject>NATO</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Kibernetske grožnje predstavljajo enega izmed ključnih varnostnih izzivov sodobne družbe, saj digitalizacija in vse večja odvisnost od informacijskih in komunikacijskih tehnologij povečujeta ranljivost držav, gospodarstva ter kritične infrastrukture. Zaradi tega se poleg zagotavljanja kibernetske varnosti vse več pozornosti namenja tudi kibernetski odpornosti, ki poleg preprečevanja incidentov vključuje sposobnost učinkovitega odzivanja, prilagajanja in hitrega okrevanja po kibernetskih napadih.

Diplomsko delo obravnava vlogo Evropske unije in NATO pri krepitvi kibernetske odpornosti ter primerjalno analizira njune strateške, institucionalne in operativne pristope. Analiza temelji na pregledu strokovne literature, strateških dokumentov, zakonodajnih aktov ter primerjalni metodi. Posebna pozornost je namenjena preučitvi mehanizmov, s katerimi obe organizaciji prispevata h krepitvi odpornosti držav članic, ter njunemu medsebojnemu dopolnjevanju.

Rezultati primerjalne analize kažejo, da Evropska unija kibernetsko odpornost krepi predvsem z normativno-regulativnimi in institucionalnimi mehanizmi, kot so strategije, direktive, uredbe ter delovanje Evropske agencije za kibernetsko varnost (ENISA). NATO pa se osredotoča predvsem na razvoj obrambnih zmogljivosti, operativno pripravljenost in kolektivno obrambo, pri čemer pomembno vlogo predstavljajo mednarodne vaje, razvoj interoperabilnosti ter dejavnosti centra CCDCOE. Ugotovitve kažejo, da se pristopi obeh organizacij medsebojno dopolnjujejo, saj Evropska unija zagotavlja normativni okvir za krepitev odpornosti civilnega okolja, NATO pa prispeva predvsem k razvoju operativnih zmogljivosti in obrambne pripravljenosti.

Diplomsko delo ugotavlja, da učinkovita krepitev kibernetske odpornosti zahteva usklajeno sodelovanje med mednarodnimi organizacijami, državami članicami in zasebnim sektorjem. Nadaljnji razvoj skupnih mehanizmov sodelovanja, izmenjave informacij, skupnih vaj ter razvoja strokovnih zmogljivosti predstavlja enega izmed ključnih pogojev za uspešno obvladovanje sodobnih kibernetskih groženj.</dc:description><dc:publisher>B. Kokol</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-30 11:10:48</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>98672</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>