<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=99026"><dc:title>Učinki digitalne ekonomije: izzivi pri spremljanju uspešnosti poslovanja</dc:title><dc:creator>Pešti,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kolar,	Iztok	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>digitalna preobrazba</dc:subject><dc:subject>računovodstvo</dc:subject><dc:subject>spremljanje uspešnosti</dc:subject><dc:subject>ključni kazalniki uspešnosti</dc:subject><dc:subject>odgovornost</dc:subject><dc:description>Diplomska naloga obravnava učinke digitalne ekonomije pri spremljanju uspešnosti poslovanja podjetij, natančneje izzive (ne)jasne odgovornosti pri izbiri in nadaljnji rabi digitalno podprtih ali t. i. naprednih ključnih kazalnikov uspešnosti. Osrednji problem, ki ga izpostavljamo, izhaja iz spoznanja, da digitalna preobrazba sočasno z uvedbo in razvojem novih (tehnoloških) orodij preoblikuje tudi vsakdanjik dela, vloge, ustaljene odnose in spremljajočo porazdelitev odgovornosti. Ob strojno pripravljenih kazalnikih se klasično razmerje med akterjem in forumom namreč zaplete do te mere, da postane vprašanje, kdo je (dejanski) akter, vse prej kot preprosto. Opisani razkorak med teorijo in prakso obravnavamo na primeru manjšega slovenskega proizvodnega podjetja (v nalogi ga označujemo kot podjetje X), v katerem prikažemo formalno dodeljeno in dejansko prevzeto odgovornost za tri izbrane kazalnike. Ti segajo od tradicionalnih finančnih (sledilnih) do naprednih, inteligentnih. Rezultati nakazujejo, da je odgovornost jasno vzpostavljena zgolj pri tradicionalnih finančnih kazalnikih, pri katerih obstajata nedvoumno določen nosilec (računovodja) in delujoče razmerje akter – forum. Pri digitalnih kazalnikih pa je odgovornost dodeljena ohlapno ali osebi, ki orodja strokovno ne obvlada. Slednje vodi v razpršitev (zameglitev) odgovornosti, kar opredeljujemo kot stanje, ko odgovornosti za (morebitni) napačni rezultat praviloma nihče ne prevzame. Obenem je človeški nadzor najšibkejši prav pri tistih kazalnikih, pri katerih bi bil glede na njihovo (ne)transparentnost najbolj potreben. Ugotavljamo, da se odgovornost v praksi udejanja neformalno in sledi dejanski kompetenci posameznika, ne pa formalni dodelitvi vlog. Skladno s tem sklepamo, da digitalizacija ne odpravlja potrebe po človeški in strokovni presoji. Prav nasprotno, ob nenehnem spreminjanju digitalnih tehnologij in novih razsežnostih dela je ta presoja pomembna bolj kot kadar koli doslej.</dc:description><dc:publisher>E. Pešti]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-26 15:52:33</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>99026</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>