Poklicno zadovoljstvo medicinskih sester v enoti intenzivne terapijeKrižan, Petra (Avtor) Ivanuša, Antonija (Mentor) Železnik, Danica (Komentor) Medicinska sestraintenzivna terapijasupervizijamedsebojni odnostistreskomunikacijaPoklicno zadovoljstvo predstavlja velik del našega življenja, zato ni vseeno, kako se počutimo pri delu in ali smo zadovoljni ali ne. Zaradi čustveno intenzivnega in metodično zahtevnega dela z ljudmi v intenzivni terapiji so zelo pomembni medsebojni odnosi, ki jih medicinske sestre vzpostavljajo na svojem delovnem mestu. Uspeh zdravljenja življenjsko ogroženih bolnikov v enoti intenzivne terapije je odvisen predvsem od timskega dela ter dobro organiziranega medsebojnega sodelovanja vseh medicinskih strok in strokovnjakov, ki so udeleženi pri zdravljenju. V občutljivem srečevanju z življenjskimi stiskami bolnikov lahko medicinske sestre učinkovito pomagajo le, če tudi same izberejo pot, ki pomeni strokovni razvoj in osebnostno rast. Zaradi obremenjenosti, včasih nezadovoljstva z medsebojnim sodelovanjem in dela z bolniki v življenjski nevarnosti, se lahko pri medicinskih sestrah pojavi sindrom izgorelosti, kar povzroča stres. Diplomska naloga v teoretičnem delu predstavlja poklicno zadovoljstvo, medosebne odnose in komunikacijo med medicinskimi sestrami v intenzivni terapiji. Naloga teoretično reflektira in interpretira situacije in momente pri delu, v katerih je izražena potreba po superviziji. Eno izmed možnih metod preprečevanja oziroma reševanja morebitnih problemov predstavlja supervizija in proces izvajanja le-te. V praktičnem delu so rezultati anonimnega anketnega vprašalnika, ki je bil opravljen v enoti intenzivne terapije v Kliničnem centru Ljubljana. Razdeljenih je bilo 30 anonimnih anketnih vprašalnikov kateri so bili vsi vrnjeni. Rezultati kažejo, da je večina medicinskih sester zadovoljnih z delom v enoti intenzivne terapije. Komunikacija je večinoma stalna vendar odkriti odnosi so redki. Iz rezultatov je tudi razvidno, da se večinoma pri delu pojavlja stres. Medicinske sestre menijo, da bi supervizija pripomogla k boljšim medsebojnim odnosom in boljši komunikaciji. Vladali bi tudi bolj odkriti odnosi med sodelavci in stres bi se zelo zmanjšal v delovnem okolju. [P. Križan]20092009-03-18 12:30:05Diplomsko delo9986sl