MEDNARODNO PRAVNO VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINENikolić, Natasja (Avtor) Devetak, Silvo (Mentor) kulturna dediščinakulturna dobrinamednarodne pogodbetrgovanjenezakoniti izvozrestitucijski zahtevekUNESCO.Zgodovina kulturnih dobrin je ne obhodno vezana na zgodovino vojn in vojaških spopadov. Medtem ko so vojne po eni plati predstavljale sredstvo za razširitev nacionalnega ozemlja in uničenje sovražnih ljudstev, so po drugi imele retorzije proti kulturnim dobrinam slednjih globlji simbolični in ekonomski pomen. Iznakaziti znake neke kulture je pomenilo izraziti lastno zaničevanje in nadrejenost v razmerju do slednje. Dalje, kulturna dediščina premagane in okupirane države je predstavljala tudi vojni plen zmagovalcev in del nagrade vojakom. Kulturne dobrine z določeno vrednostjo (v zlatu ali srebru) in umetnine so pred 19. stoletjem bile zelo pogosto tarča vojaškega ropanja, poškodovanja med boji ali pa uporabljene za reparacije po končanih vojaških spopadih. Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je zatorej posledično razvilo vzporedno z nizanjem spopadov in njihovih uničujočih posledic. Sama kodifikacija discipline varstva kulturne dediščine v času vojaških spopadov se je vršila preko raznih konvencij od konca 19. stoletja do naših dni. Po 2. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine se pojem kulturne dediščine definira kot: območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Specifičnost mednarodnega urejanja varstva kulturne dediščine pa je ravno v tem, da se celotno področje ne dotika pravne in kulturne sfere le ene države, temveč deluje v odprtem prostoru mednarodne skupnosti. Definicija kulturne dediščine v mednarodnem prostoru mora torej zadostiti kriterijem in potrebam različnih pravnih tradicij in narodnih pojmovanj kulturne dediščine. Do mednarodnega konsenza o definiranju predmeta varstva še ni prišlo, vsaka država pa sama določa obseg kulturne dediščine na svojem območju. Opredelitve kulturne dediščine se po posameznih državah razlikujejo, zato vsak mednarodni dokument uvodoma podaja svoje razumevanje pojmov kulturne dobrine, kulturnega spomenika in kulturne dediščine. Fizično je dediščino mogoče zavarovati tam, kjer je (in situ) s primernim zavarovanjem območja in vzdrževanjem, ali pa se odstranijo z izvirnega mesta in se shranijo v primernih depojih. Pravna zaščita pa se izoblikuje z vzpostavitvijo uradne evidence, registra, zavarovanjem območij, določitvijo postopkov za varstvo, izdajo dovoljenj, določitvijo obveznosti lastnikom kulturne dediščine in drugim imetnikom itd. Varstvene funkcije prava kulturne dediščine ne gre jemati zgolj kot zaščito telesne stvarnosti kulturne dobrine, temveč kot integralno varstvo njenega kulturnega pomena in vezi s samim območjem izvora. Znotraj režima varovanja kulturnih dobrin je mogoče prepoznati dve temeljni plati tega varstva: varovanje med vojnimi spopadi in ohranjanje v mirnem času. Oblikovanje pravnega varstva kulturnih dobrin, umetnin in zgodovinskih pričevanj v mirni dobi sega šele v XX. stoletje kot direktna posledica reforme sodobnega mednarodnega prava. Le-ta je namreč opravil prehod iz koeksistence v neposredno kooperacijo mednarodne skupnosti preko mednarodnih organizacij. Ravno nasprotno pa lahko varstvo kulturne dediščine med oboroženimi spopadi v svoje dobro šteje precej daljšo tradicijo. Po mnenju Vladimirja Brguljana naj bi začetek mednarodnega pravnega varstva kulturne dediščine sovpadal z uveljavitvijo pravila s strani Delfske Lige (okoli leta 1100 pred našim štetjem), ki je prepovedovalo rušenje mest do temeljev. Druga svetovna vojna je privedla do vnovičnih racij kulturnih dobrin s strani nacističnih čet. Združeni narodi so se tedaj šele pričeli zares zavedati težave in v odgovor leta 1946 ustanovili UNESCO. Prva konvencija te organizacije je bila ravno Ha[N. Nikolić]20102010-03-31 13:44:37Diplomsko delo13568UDK: 34(043.2)COBISS_ID: 4069163NUK URN: URN:SI:UM:DK:N20K8H78sl