<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>KOMORIENTI</dc:title><dc:creator>Rebernik,	Vanja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Rijavec,	Vesna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kraljić,	Suzana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Čas smrti</dc:subject><dc:subject>dedovanje</dc:subject><dc:subject>komorienti</dc:subject><dc:subject>pravna domneva</dc:subject><dc:subject>sočasne smrti</dc:subject><dc:subject>preživetje</dc:subject><dc:subject>izpodbojnost.</dc:subject><dc:description>Komorienti so osebe, umrle v istem trenutku ali ob približno enakem času, tako da časa njihovih smrti ni mogoče natančno določiti. 

Generalno pravilo rimskega prava, ki za takšne umrle osebe, ki imajo sposobnost dedovanja med seboj, predvideva simultane smrti, je sprejeto v civilnopravnih ureditvah večine držav in tako tudi v večini evropskih držav ter v večini držav Južne Amerike, prav tako pa jo urejajo tudi nekatere druge države. Tudi Združene države Amerike so sprejele domnevo sočasnih smrti, s to razliko, da domneva velja za vse primere smrti, ki so nastopile v roku 120 ur. Domneva sočasnih smrti je sprejeta tudi v nekaterih delih Kanade, v hebrejskem pravu in, po prevladujočem mnenju doktrine, tudi v islamskem pravu. 

Med domnevami, ki določajo preživetje enega komorienta, je najbolj razširjena domneva, ki se oblikuje glede na starost komorientov tako, da šteje, da je mlajši preživel starejšega. Prva jo je uzakonila Anglija, danes pa jo najdemo v večini držav »common law«.

Slovenska zakonodaja ne uzakonja domneve komorientov, vendar se, tako po mnenju pravne teorije kakor tudi pravne prakse, zanje uporabi pravno pravilo 25. člena ODZ, ki za takšne primere domneva, da so smrti nastopile sočasno. Takšna ureditev je skladna z obstoječo zakonodajo in načeli civilnega prava. 

V osnovi se uporabljata dve domnevi: domneva sočasnih smrti in domneva preživetja, ki določa vrstni red smrti glede na določen kriterij, najpogoste je to starost komorientov, tako da mlajši preživi starejšega. Toda vse domneve se uporabljajo skupaj in v skladu z obstoječo zakonodajo vsake države, kar posledično pomeni, da bo uporaba sicer enake domneve v različnih sistemih dala različne rezultate. 

Opozoriti je potrebno tudi na različne izjeme, ki jih posamezni redi priznavajo zakonskim domnevam. Poenotenje domneve v smislu "univerzelanega pravila", katerega uporaba bi ustrezala vsem pravnim redom in bo veljala tako za zakonito kakor oporočno dedovanje, ni mogoče. 

Vselej pa je potrebno dopustiti izpodbojnost takšnih domnev, najmanj z oporočnimi določili, če domneva ni izpodbojna že z dokazi o de facto preživetju.</dc:description><dc:publisher>[V. Rebernik]</dc:publisher><dc:date>2010</dc:date><dc:date>2010-04-13 12:16:26</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>13684</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 34(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 4067627</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:TNW0YFYR</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
