<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>POSEG V TEMELJNE  PRAVICE POSAMEZNIKOV IN PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI</dc:title><dc:creator>Krevs,	Jožica	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dežman,	Zlatan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Ključne besede: prikriti preiskovalni ukrepi</dc:subject><dc:subject>ustavne pravice</dc:subject><dc:subject>človekove  pravice</dc:subject><dc:subject>doktrina</dc:subject><dc:subject>kritika</dc:subject><dc:subject>filozofija prava</dc:subject><dc:subject>pravna sredstva</dc:subject><dc:description>Današnji trend naraščanja kriminala vedno bolj ogroža obstoj demokratične države. Zaradi tega se je država dolžna boriti proti naraščanju kriminalitete in pri tem posledično tudi zaščititi pravice in svoboščine svojih državljanov. To pa lahko stori le, če uzakoni sredstva, ki bodo enakovredna vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja organiziran kriminal. Prikriti preiskovalni ukrepi so eni izmed sredstev, ki omogočajo učinkovito preprečevanje in zatiranje kriminala. Dvom, ki jih zbuja uporaba takšnih ukrepov je v tem, da pri svojem izvrševanju posegajo v ustavno varovane pravice. Ustavne pravice vsakega posameznika so temeljne pravice, v katere je mogoče posegati le po vnaprej določenih pogojih. Dolžnost države pa je v varovanju le teh, pri čemer mora, da bi zagotovila njihovo zaščito v njih tudi posegati. 
Prikriti preiskovalni ukrepi so posebne metode preiskovanja težjih kaznivih dejanj, še posebej organiziranega kriminala, saj klasična policijska pooblastila že dolgo ne zadostujejo več.
Ker gre za ukrepe, ki nujno posegajo v pravice posameznika, njegovo zasebnost, morajo biti zakonsko omejeni in strogo nadzorovani. Preprečiti je namreč potrebno, da ne bi država arbitrarno in prekomerno posegala v človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi kadar to ni nujno potrebno. 

V diplomski nalogi je tudi obravnavan pojav doktrine človekovih pravic, ki je danes prevladujoča in skorajda povzdignjena v ideologijo. Razvila se je na podlagi večstoletnega boja proti zatiranju in želji po omejitvi vrhovne oblasti, ki grobo posega v integriteto posameznika. Resnično doktrini zelo težko očitamo večje filozofske zmote ali neustreznost, zato ne preseneča dejstvo, da je danes uveljavljena v pretežno vseh državah na zahodu. Doktrina človekovih pravic je proizvod človeka, ki je nepopoln, zato je tudi sama podvržena tej omejitvi — nepopolnosti. Katere so te nepopolnosti oz meje so tako formalne kot materialne meje. Formalne meje izhajajo iz same konstrukcije oziroma sheme doktrine, materialne pa so posledica vsebinskih in ideoloških predpostavk. Formalna meja se kaže v nezmožnosti doktrine človekovih pravic, da bi zajela avtentičnega človeka, saj je le-ta znotraj doktrine oropan številnih nepravnih sfer življenja. Prav tako so temeljne vrednote, ki naj bi jih varovale človekove pravice, le tiste, ki so predmet družbenega konsenza, to pa še ne pomeni, da so to absolutne vrednote. Tudi temeljne predpostavke kot so univerzalnost, neodtujljivost in temeljnost niso tako nesporne, kot se zdijo na prvi pogled. Doktrini lahko pripišemo pomanjkanje določil o človekovih dolžnostih in pretirano abstrakten jezik. Na drugi strani se nekatere materialne meje doktrine že odražajo v družbeni resničnosti. Človekove pravice temeljijo na liberalizmu in tako v ospredje postavljajo posameznikovo svobodo in individualizem. Svoboda kot vrhovno vrednota je omejena s svobodo drugega, to pa nehote vzpostavlja paradoks, namreč večja kot je svoboda, večja je potreba po njeni omejitvi. Individualizem se je stopnjeval do te mere, da postaja kontraproduktiven in tako posameznika potisnil v center lastne pozornosti, zameglil pa je pomen skupnosti. Najbolj očitna posledica doktrine človekovih pravic pa je pretirani materializem, ki je sodobno družbo pripeljal na rob ekološke katastrofe.

Prikriti preiskovalni ukrepi so od svojega nastanka pa vse do danes doživeli veliko sprememb. K temu so botrovale številne ustavne določbe ter vedno večja uporaba izsledkov kot dokaznega gradiva v kazenskem postopku. Osnovni namen prikritih preiskovalnih ukrepov je zbiranje podatkov, ki se bodo kasneje uporabili kot dokazno gradivo v kazenskem postopku. Glede na raznolikost ukrepov je tudi intenziteta njihovega poseganja v ustavne pravice različna. Bolj ko ukrepi invazivno posegajo v pravice posameznikov večje število materialnih pogojev je po</dc:description><dc:publisher>[J. Krevs]</dc:publisher><dc:date>2010</dc:date><dc:date>2010-04-29 22:17:30</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>13803</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 34(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 4081451</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:79V2S589</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
